Kam gre evro?

Kam gre evro?

Ko so vpleteni na kapitalskih trgih spregledali, da mora Grčija na leto zgolj za servisiranje obresti nameniti nekaj čez 9 % BDP so zazvonili alarmi in premija na grške obveznice je poskočila v nebo.

Za takšno oceno je potrebno opisati določene dogodke, ki so evro pripeljali do institucionalne krize.

Kako je Grčija zabredla v težave

Začelo se je že ob koncu prejšnjega stoletja in nadaljevalo se je vse do danes. Ker se je Grčija zavzemala za vstop v evro območje je bilo z njihovimi javnimi financami nekaj storiti, da so zadovoljili mastrihtske kriterije. Grki so se odločili za najlažjo in najhitrejšo pot- preprosto so  priredili javne bilance in s pomočjo investicijske banke del javnega dolga preprosto skrili. In zakaj je Grčija prišla v takšen položaj?
Grški politični sistem temelji na socialnih načelih z enormno javno upravo. Zaposleni v javni upravi so imeli tudi za slovenske razmere nerazumne privilegije. Delavci so dobili dodatke oziroma nagrade samo zato, če so pravočasno hodili na delo. Vsi zaposleni v javni upravi so avtomatično dobili 13. In 14. plačo. Dobili so jo ne glede na to ali so na delovnem mestu dejansko naredili nekaj več kot je pisalo v opisu nalog za posamezno delovno mesto ali pa če so zgolj v miru prebrali časopis in so po končanem delovnem dnevu odšli domov ter v miru gojili oljke, ki so jih v poletni sezoni v obliki olivnega olja prodali nemškemu turistu. Upokojenci so prejemali pokojnino v višini 90 % plače. Posebno poglavje grške črne komedije je tudi pobiranje davkov, saj siva ekonomija v tej državi cveti v svojem polnem sijaju.

Seveda je bilo omenjene privilegije in lagodno življenje grških javnih uslužbencev in upokojencev na nek način tudi plačati. Ker je bila rast BDP za takšno lagodje premajhna, se je država zadolževala v nedogled. Takšno stanje je bilo vzdržno vse dokler je bila na svetovnih trgih prisotna konjuktura. Z dnem, ko je padel Lehman Brothers, se je stanje na trgu povsem spremenilo. Dostop do novih finančnih virov je postal vedno težji in težje oz. skorajda nemogoče je postajalo tudi servisiranje grškega javnega dolga. Ko so vpleteni na kapitalskih trgih spregledali, da mora Grčija na leto zgolj za servisiranje obresti nameniti nekaj čez 9 % BDP so zazvonili alarmi in premija na grške obveznice je poskočila v nebo. Grčija je kar na enkrat ostala brez virov za refinanciranje svojega enormnega javnega dolga (115 % BDP) in na sceno je stopila EU oziroma bolj natančno države, ki so vključene v evro območje, na čelu z ECB. Komedija okrog dogovarjanja o načinu pomoči Grčiji je trajala in trajala vse dokler ni kredibilnost evro cone padla na dno. Ko valuta enkrat izgubi na kredibilnosti je v večini primerov okrevanje dolgotrajen in do neke mere tudi boleč proces.

Institucionalni problemi evra razgaljeni

Ima pa grška kriza eno pozitivno plat, in sicer so se v dani situaciji pokazali vsi problemi evra, ki v obdobju konjukture niso pridobili zadosti pozornosti. Največji problem evro območja je ena monetarna politika, ki jo pod nadzorom ECB in 16 različnih fiskalnih politik. Za fiskalne politike in predvsem za njihov nadzor sicer obstajajo mastrihtski kriteriji, ki pa se jih na žalost le redko katera država tudi dejansko drži. Evrostat, ki obstaja zato, da bi imel nadzor, sicer v omejenem obsegu opozarja na kršitve, vendar se zunanjemu opazovalcu nehote prikrade občutek, da ga nihče ne jemlje dovolj resno. Če bi ga, se problem Grčije sploh ne bi zgodil. Tu pa se pojavi največji problem: evro območje oziroma ECB nima vzvoda, da bi takšne proračunske malverzacije ustrezno sankcioniralo.

Kako v prihodnosti preprečiti grški scenarij?

Na enotno fiskalno politiko lahko pozabimo, ker si verjetno nihče ne more predstavljati, da bi se vseh 16 vlad, držav članic evro območja, odpovedalo svobodi prilagajanja državnih proračunov za različne politične projekte.
Bolj smiselna in izvedljiva varovalka pred ponovitvijo grškega javno finančnega fiaska bi bila možnost suspendirati posamezno državo iz evro območja. Trenutno tega ni možno izvesti in posamezne države nihče ne more prisiliti, da zapusti evro območje. V primeru takšne varovalke, bi ECB posamezno državo ob kršenju mastrihtskih kriterijev (ki bodo morali doživeti tudi kakšno korekcijo) najprej opozorila in ji dala moratorij, da kršitve odpravi. V primeru, da kršitev ne bi odpravila, sledi ali intervencija ECB ali pa izključitev iz evro območja. V tem primeru bi ECB imel podobno vlogo kot jo ima ameriški FED in/ali mednarodni denarni sklad. Trenutno ECB nima takšnih pooblastil, zato pa je bilo potrebno pol leta dogovarjanja, na kakšen način se lotiti reševanja grške fiskalne krize.

Kam gre evro?

Kaj je celoten cirkus okrog reševanja Grčije pomenilo za vrednost evra smo videli. V tem letu se je vrednost v primerjavi z ameriškim dolarjem znižala za 15 %. Kaj pa lahko pričakujemo naprej? Evro ima poleg Grčije še potencialno bistveno večje probleme v Italiji, Španiji in na Portugalskem. Bankrot Grčije in Portugalske bi evropske javne finance nekako še lahko preprečile, Italija in Španija pa bi pomenili poglobljeno krizo, katere razsežnosti si nihče ne upa predvideti.

Zakaj takšen padec evra proti ameriškemu dolarju za katerega vemo, da ima kup lastnih problemov? Zato, ker je do letošnjega leta veljalo, da države članice evro območja nimajo fiskalnih problemov. Seveda se je ta teza v trenutku razblinila in padec evra je bil neizbežen.

Kje so meje? Trenutno tega nihče noče zagotovo napovedati. Dejansko ob trenutnem nezaupanju v evro cono in spremembo sentimenta na kapitalskih trgih razmerje 1:1 ni izključeno. Pri tem je potrebno poudariti še eno dejstvo, da se trend ameriškega dolarja obrača na vsakih 7-8 let.

Priporoči članek prijatelju