Evropske banke in ECB

Evropske banke in ECB

Leto 2018 je bilo eno najslabših za evropske finančne in še posebej bančne delnice v zadnjih desetih letih. Večina je končala močno v rdečih številkah. Indeks evropskih finančnih delnic je izgubil več kot 22 odstotkov in s tem postal najslabša evropska panoga. Leto 2019 je prineslo delni preobrat, saj so nekatere bančne delnice v dveh mesecih dosegle tudi 15- in večodstotni donos.

Čeprav je ECB napovedala nova likvidnostna posojila evrskim bankam, imenovana TLTRO III, so podrobnosti teh posojil razočarale vlagatelje in ponovno smo videli eksodus evropskih finančnih delnic. Te ostajajo na zelo nizkih vrednotenjih, a vlagatelji se sprašujejo, kaj bo tisti katalizator, ki bo spremenil odnos vlagateljev do tega nepriljubljenega sektorja, pa čeprav finančne delnice s 18,6-odstotnim deležem z naskokom najpomembnejšo utež v evropskem delniškem indeksu.

Srž problema je seveda sama retorika ECB. V samo nekaj mesecih smo prešli z relativno optimističnega pogleda na stanje evropskega gospodarstva v skoraj panično obnašanje. Po drugi strani pa so ukrepi ECB razočarali, saj so manj globoki kot pri prejšnjem krogu likvidnostnih posojil. Ročnost tokratnih posojil je le 2 leti, vlagatelje pa boli predvsem odmik od normalizacije obrestnih mer, ki bodo ostale globoko v negativnem območju še vsaj prvo četrtletje leta 2020. Negativne obrestne mere namreč ob vse večjih pritiskih na druge storitve (provizije, itd.) onemogočajo profitabilno poslovanje bank. Po drugi strani vse strožja regulacija in konkurenca ter potreba po digitalizaciji krepijo stroške in investicije. To povečuje odvisnost bank od poceni posojil ECB ter veča tveganje, da bodo banke v prihodnosti zopet morale reševati davkoplačevalce, oboje pa je v javnosti zelo nepriljubljena tema in politiki se jo raje izogibajo. ECB je s politiko nizkih obrestnih mer ter likvidnostnega sproščanja povsem sploščila krivuljo dolgoročnih obrestnih mer, s čimer bankam onemogoča dostojen donos na kapital, s tem pa se vračamo v povratno zanko odvisnosti od ECB in nekoč v prihodnosti od davkoplačevalcev.

Posledično banke iščejo alternativne rešitve za probleme, na katere morajo najti odgovore predvsem politiki (kako pospešiti gospodarsko rast v Evropi). Vidimo, da nemška politika pritiska za združitev dveh največjih nemških bank, Deutsche bank in Commerzbank. Prihodnja uspešnost nove banke temelji predvsem na zniževanju stroškov, dejstvo pa ostaja, da le redko združitev dveh bolnikov ustvari novo uspešno podjetje. Druge banke odprodajajo hčerinske družbe na trgih, ki jih ne zanimajo, slabe kredite in še naprej nižajo stroške ter zapirajo poslovalnice. Vse to lahko vidimo tudi v Sloveniji. A to je zgolj vrtenje znotraj začaranega kroga. Rešitev bi bila predvsem sprememba politike zelo nizkih dolgoročnih obrestnih mer. Tudi povprečen evropski varčevalec in predstavnik srednjega razreda ima večino svojega premoženja v depozitih, ki zgodovinsko gledano še nikoli niso prinesli tako malo denarja. ECB po zadnjih pojasnilih napoveduje, da bodo to obdobje podaljšali krepko v leto 2020.

Povzetek tiskovne konference ECB je bil tako negativen za banke. Likvidnost bodo bankam sicer zagotavljali, a pod manj ugodnimi pogoji kot do sedaj. Obenem ne bodo storili nič, kar bi izboljšalo pogoje poslovanja, saj dolgoročne obrestne mere ostajajo rekordno nizke in blizu ničle. Katalizatorja, ki bi spremenil mnenje vlagateljev o evropskih finančnih delnicah, tako za zdaj ni na vidiku, kar v praksi pomeni, da bodo evropski delniški trgi verjetno še naprej zaostajali za globalnimi in predvsem za ameriškimi.

Priporoči članek prijatelju