Danes sem prejel zanimivo vprašanje bralca, ki se nanaša na povprečne donose vzajemnih skladov, dosegljivih v Sloveniji.
Kot piše v vprašanju: "V člankih pogosto pišete o 6 do 8-odstotnih pričakovanih večletnih donosih. Glede na to, da tržite vzajemne sklade, bi predlagal, da bolj konkretno napišete, kje se dosegajo taki dolgoročni donosi. Če samo pogledam vašo tečajnico za donose vzajemnih skladov za zadnja 3 leta (ki so bila po večini ocen zelo dobra za ustvarjanje visokih donosov), lahko ugotovim, da jih od vseh skladov samo okoli 10 % dosega oz. presega omenjene donose (pri obrestnem računu bi pri 6-% letnem donosu morali v treh letih znašati 19,1 % oz. 26 % pri 8-% letnem donosu). Če pa še odštejem vplačane provizije, so donosi še manjši."
Se strinjam, da le malo slovenskih skladov dosega povprečne donosnosti, kot smo jim priča na trgih. Tudi če gledamo dolgoročno donosnost trgov, se ta giblje celo okoli 10 odstotkov z upoštevanjem vseh kriz, svetovnih vojn, recesij itd. Je pa res, da ta rast ni linearna oz. so obdobja daljših nadpovprečnih rasti ter obdobja podpovprečnih rasti. Velika težava je seveda kratkoročno spremljanje gibanja, saj pri nelinearni rasti sredstev prej pride do slabega počutja kot pa veselja. Če gledamo namreč tri leta po krizi, so bile povprečne donosnosti tudi 30 in več odstotkov. Če gledamo med krizo, pa so bile krepko negativne (razen pri obvezniških, katerih cena je takrat eksplodirala).
V Sloveniji je sicer le malo skladov, ki imajo res dolgo dobo poslovanja – najstarejši je npr. KD Galileo. In če za primerjavo vzamemo zadnjih 25 let poslovanja, znaša pri tem skladu povprečna anualizirana donosnost 13,04% (skupna pa 2.021,82%), kar je precej nad dolgoročnim povprečjem. Primer: če bi 1.6.1993 v KD Galileo investirali 30.000 evrov, bi sedaj imeli dobrih 636 tisoč evrov.
Skupen strošek za vlagatelje v vzajemnih skladih v povprečju znaša okoli 3 odstotke (okoli 2 % upravljavska provizija + ostali stroški poslovanja skladov). Zato se mi zdi donosnost med 6 in 8 odstotki na daljši rok smiselna (pri upoštevanju dolgoročnega povprečja). Pri pregledu stroškov pa je slabo počutje lahko le še slabše. Zanimiva je namreč primerjava samih stroškov slovenskih in tujih skladov (najpomembnejša je zame upravljavska provizija), pri katerih ugotovimo, da bi tudi ob istem izboru naložb pri tujih skladih ustvarjali za približno eno odstotno točko letno boljši rezultat. Je pa na drugi strani pri slovenskih skladih prednost v obliki krovnih skladov in odloga davčnih obveznosti. Tako je tudi pri tem veliko odvisnega od tega, če namerava biti vlagatelj bolj aktiven pri prilagajanju naložb ali bolj pasiven. V prvem pristopu, katerega zagovarjam tudi sam, je zame ena odstotna točka primerna cena za to prednost. V primeru pasivnih vlagateljev, ki investirajo in nadaljnjih 10 in več let "pozabijo na sredstva", lahko ta razlika predstavlja le dodaten in nepotreben strošek.
Je pa seveda treba paziti na celotno sestavo portfelja. Torej, praviloma portfelj ne sme biti sestavljen le iz delniških ali obvezniških skladov. Namreč portfelj mora predstavljati neko celoto in biti v skladu s celotnim stanjem posameznika ter mora vključevati tako delnice kot obveznice, denarne rezerve, nepremičninske naložbe (v primeru da ne gre za nepremičnino, v kateri živimo) in druge oblike alternativnih naložb, ki niso vezane na dogajanje na trgih. Zadeva sicer ni tako zakomplicirana, ni pa tudi enostavna, da bi jo lahko vsak z malo prostega časa obvladal. V tem primeru bi namreč morali poznati celotno ponudbo na slovenskem trgu in tudi širše, poznati bi morali prednosti in slabosti posameznih ponudnikov ter bi morali znati priti zraven in seveda tudi pravilno umestiti v portfelj. Tega je pa seveda treba zatem tudi prilagajati.
