Na trgu je manj javnih podjetij. Priložnosti je, navkljub temu, več.

Na trgu je manj javnih podjetij. Priložnosti je, navkljub temu, več.

Kot že nekaj časa poudarjamo, se število javnih delniških družb na trgu vztrajno niža. A to ne pomeni, da podjetja propadajo, le to da se selijo v druge segmente trga. 

Kje so podjetja? 

Poglejmo malce drugače. V zadnjih štirih desetletjih se je likvidnost splošnih trgov močno povečala. Konec leta 1976 so vzajemni skladi in ETF-ji skupaj upravljali približno 41 milijard dolarjev sredstev. Dve desetletji kasneje, leta 1996, ko je število kotirajočih delniških družb doseglo absolutni rekord, je višina sredstev v upravljanju presegla že 1.800 milijard ameriških dolarjev. Še dve desetletji pozneje, konec leta 2016, se je višina sredstev v upravljanju približala meji 11.000 milijard ameriških dolarjev. Istočasno se je število kotirajočih delniških družb prepolovilo, skupna kapitalizacija trga pa več kot podvojila in je konec leta 2016 predstavljala 136% ameriškega BDP. Kot posledica vsega prej zapisanega, je na trgu ostalo manj podjetij, v katerih je skoncentriranega več kapitala. 

"Javna ponudba delnic ni nikoli glavni cilj. Vse je odvisno od tega, ali je podjetje sposobno najti kapital, potreben za razvoj poslovanja" - Ben Silbermann, CEO podjetja Pinterest.

Krčenje javnega trga ni posledica pomanjkanja novih podjetij, ki bi lahko ponudile svoje delnice javnosti (IPO); število podjetij, ki ustrezajo kriterijem za IPO se je v tem času namreč povečalo. Kljub temu se je število javnih podjetij v zadnjih 20 letih prepolovilo. Še večja razlika je, če primerjamo število IPO v letu 1996 (na vrhuncu) in v letu 2016. V primerjavi z rekordnim letom 1996, je padec IPO kar 89-odstotni (677 proti 74). Podjetje praviloma gre v javno ponudbo delnic takrat, ko vidi v tem koristi za razvoj in lastnike oz. investitorje. Na drugi strani obstajajo tudi številne omejitve, zaradi katerih se vodilni vedno pogosteje odločijo proti javni ponudbi delnic. Kot posledica vedno višjih zahtev regulatorjev, je tudi strošek, povezan z IPO, od leta 1996, močno zrasel. In ta predstavlja največjo omejitev za mala in srednje velika podjetja. Še ena od pomembnih omejitev predstavlja dejstvo, da se bodo vodilni v primeru javnega podjetja, morali vedno bolj osredotočati na četrtletne rezultate in ne več tako na dolgoročni razvoj poslovanja. Tako tudi počasi prihajamo do odgovora, zakaj se tako veliko podjetij ne odloča za ponudbo delnic javnosti. Povprečna starost podjetij, ki se le odločijo za IPO, pa se je iz 8 let v obdobju do 1996, zvišala za 37% oz. na 11 let danes. 

Da bi denar razpršili tako, kot smo ga lahko pred nekaj desetletji, moramo poseči tudi po drugih tipih naložb, kot so skladi zasebnega kapitala. 

Močna ohladitev na področju IPO je vlagatelje, ki so zgodovinsko gledano igrali pomembno vlogo pri tem procesu, postavilo pred pomembno vprašanje: kako izkoristiti rast, ki so je deležna podjetja pred uvrstitvijo na borzo? Ker niti družbe za upravljanje ter drugi večji vlagatelji ne morejo premagati trendov, se le te vedno pogosteje odločajo za ustanovitev lastnih skladov, ki investirajo v zasebna podjetja. Trend ustanovitve lastnih skladov zasebnega kapitala je bil v zadnjem desetletju celo tako močan, da je konec leta 2016 skupna višina zbranih sredstev v tovrstnih skladih presegla 2.500 milijard ameriških dolarjev. Rekordnih 950 milijard je ostalo prostih oz. investiranih v denarju in drugih podobnih naložbah, kar pomeni da ti skladi še vedno niso našli podjetij, v razvoj katerih bi investirali. 

Ste vedeli, da je samo v Sloveniji razmerje med delniškimi družbami in družbami z omejeno odgovornostjo ena proti več kot tri tisoč?

V primeru vprašanj pišite na miha.todurov@vzajemci.com.

Priporoči članek prijatelju