Kot kaže, ljudje več desetletij zatirane dežele, verjamejo v zmožnosti San Suu Kyijeve kot tudi v usodo Burme, da se izvije iz primeža pomanjkanja in zaživi več kot zasluženo življenje blagostanja ter miru.
Primarni fokus Aung San Suu Kyi, svojevrstne burmanske Mahatme Gandhi, ob izvolitvi na oblast leta 2016 je bil predvsem končati oborožene spopade, ki so Burmo pestili več desetletij. Navkljub temu, da je bila nekdanja prejemnica Nobelove nagrade pri tem dokaj uspešna, pa San Suu Kyijevo sedaj čaka prav tako težavna naloga, obuditi gospodarstvo te največje celinske države jugovzhodne Azije, v kateri mnogi vidijo potencial naslednjega Vietnama ali Tajske.
Mirovni proces pred kapitalom
Strah pred zastojem gospodarskega razvoja je danes eden glavnih problemov več desetletij izolirane Burme in eden redkih razlogov za nepriljubljenost San Suu Kyijeva pri tistih, ki so upali na hitrejše odpiranje Burmanskega gospodarstva tujem kapitalu in razvoju po odpravi ameriških sankcij, ki so več kot desetletje pestile Burmo v času vojaškega vodenja države. Vse več tujih investitorjev pričenja dvomiti v sposbnost San Suu Kyijeve vlade, da zagotovi ustrezne pogoje za nadaljevanje visoke gospodarske rasti iz preteklih let. Vendar pa zagovorniki, in teh je še vedno velika večina, demokratično izvoljene vlade pritrjujejo, da je potrebno najprej povsem končati oborožene spodade, ki še vedno trajajo v manjšem številu oddaljenih provinc in poskrbeti za spravo in dolgoročen ter stabilen mir, preden se celostna prizadevanja vladne administracije usmerijo v zagotavljanje gospodarske prožnosti in odpiranja tujem kapitalu.
Gandhi ni pil Coca Cole
Resda je bila gospodarska rast v letu 2016 nekoliko najnižja od rasti zadnjih petih letih, v katerih je Burmansko gospodartvo raslo v povprečju z več kot sedem odstotno letno rastjo, a napovedi Mednarodnega denarnega sklada (IMF) že za letošnje leto napovedujejo vnovično rast nad 7 odstotki. Tako si je mogoče navedene kritike razlagati kot negodovanje pri odpiranju burmanskega trga tujem, predvsem ameriškem kapitalu. Kar je nerazumljivo le z vidika zahodnih vlagatlejev, medtem ko dejstva govorijo drugače – življenjska filozofija Aung San Suu Kyi izhaja iz budističnih naukov in vidikov družbene ureditve ter razvoja, katere je zagovarjal Gandhi, svojevrsten duhovni vzornik San Suu Kyijeve. Skladno z budističnimi duhovnimi vodili je tako voditeljica demokratične Burme omejila silovit nepremičninski razvoj, financiran s strani tujega kapitala, da bi državna administracija lahko vzpostavila potreben nadzor nad pritokom tujega denarja in posledičnega lastništva ter interesov velikih tujih podjetij. San Suu Kyijeva je bojda razhudila tuje vlagatelje na pomladnem gospodarskem forumu, ko je prošnje gospodarstvenikov po delovni reformi zavrnila z argumentom, naj raje razmislijo kako lahko prispevajo k mirovnem procesu. Kar pa ne pomeni, da vlada San Suu Kyijeve ni resno pristopila k problemu nadaljnega gospodarskega razvoja. Ne dolgo nazaj je vlada izdala jasna navodila za reguliranje tujih naložb in tudi že s parimi ukrepi olajšala pritok tujega kapitala v državo. Tako v Burmo, skupaj s Coca Colo, z Viso in Mastercardom prihajajo prve plačilne in kreditne kartice, kar bo bistveno olajšalo tudi potovanja vsako leto večjem številu turistov, ki hitijo odkrivati enega zadnjih neodkritih biserov jugovzhodne Azije.,
Težka preteklost diktature in gospodarskih sankcij
Vse kaže na to, da je bilo leto 2016 zgolj leto nujno potrebnega predaha v vzponu gospodarsko vse močnejše Burme, ki je v letih med 2011 in 2014 podvojila obseg direktnih tujih investicij. Zagovorniki San Suu Kyijeve zatrjujejo, da je vlada preprosto morala ujeti ritem in vzpostaviti nadzor nad vse hitrejšim dotokom tujega kapitala in tako preprečiti, da bi stvari ušle izpod nadzora. Burma, kot tudi Aung San Suu Kyi, previdnost črpajo iz težke izkušnje iz preteklosti, saj je Burma bila po koncu druge svetovne vojne ena najbogatejših držav jugovzhodne Azije, ki pa je pod vojaško diktaturo in posledičnimi gospodarskimi sankcijami postala ena najrevnejših azijskih dežel. Vojaška vladavina se je končala šele leta 2010, prve demokratične volitve, na katerih je po 15 letnem hišnem zaporu slavila Aung San Suu Kyi, so bile izvedene leta 2015. Ravno zgodovinske demokratične volitve leta 2015 so pritegnile pozornost večjih mednarodnih korporacij, ki so obetale možnost, da se Burma odpre tujim naložbam in postane naslednja Tajska ali Vietnam.
Neizpodbitna vera ljudi
Aung San Suu Kyi tako čaka naslednji veliki izziv gospodarske obuditve, ki bo prav tako zahtevala vse njene zmožnosti za uveljalvljanje politike dialoga, tokrat na njej ne tako domačem, gospodarskem, področju. A kot kaže, ljudje več desetletij zatirane dežele, verjamejo v zmožnosti San Suu Kyijeve kot tudi v usodo Burme, da se izvije iz primeža pomanjkanja in zaživi več kot zasluženo življenje blagostanja ter miru.
