7 mitov o alternativnih naložbah

Članek slika

Zmotno je prepričanje, da so alternativne naložbe primerne samo za institucionalne in premožne zasebne vlagatelje. To mišljenje se je med zasebnimi vlagatelji razširilo zaradi slabega poznavanja alternativnih naložbenih strategij, drži pa, da so bila zahtevana minimalna vplačila za zasebne vlagatelje pred leti bistveno višja kot danes, ko so tako strukture produktov kot vstopni pragi primerni tudi za zasebne vlagatelje.

In zakaj so alternative tako pomembne? Alternative naložbe pripomorejo k stabilnosti vašega portfelja, ko vrednost delnic in obveznic pade. Takrat se po navadi cena surovin in nepremičnin zviša. Izraz alternativne naložbe se sicer uporablja za vse naložbe, ki niso delnice, obveznice ali denar. To so na primer surovine, hedge skladi, skladi zasebnega kapitala, zbirateljski predmeti in nepremičnine. Pogosto gre za bolj kompleksne dobrine, katere težje ovrednotimo in težje zamenjamo za denar. Tehnično gledano je tako tudi vaša zbirka starih kovancev ali pa 'oldtimer', ki ga imate v garažo alternativna naložba. Vseeno, da bi pravilno investirali v alternativo, je smiselno poznati osnove in delovanje.

Kljub izjemno močni razširjenosti alternativnih naložb tudi v vsakdanjem življenju vlagateljev, so te še vedno malo znane. Da bi alternativne naložbe približali običajnemu vlagatelju, smo pod drobnogled vzeli nekaj mitov o alternativnih naložbah in podali ustrezne razlage.

1. Mit: alternativne naložbe so bolj volatilne kot delnice in obveznice.

Resnica: ključna naloga alternativnih naložb je zmanjšanje volatilnosti (nihajnosti) naložbenega portfelja.

Alternativne naložbe obsegajo več različnih naložbenih razredov, kar zmanjšuje samo volatilnost in korelacijo z delnicami oziroma obveznicami. Priključitev alternativnih naložb portfelju, ki vključuje samo tradicionalne naložbene razrede (delnice ali obveznice), naj bi praviloma zmanjšala volatilnost. Načeloma torej velja, da so portfelji, ki vsebujejo tako klasične kot tudi alternativne naložbe manj volatilni in zato praviloma dosegajo boljše rezultate.

Priključitev alternativnih naložb portfelju praviloma zmanjša volatilnost naložbenega portfelja.

2. Mit: alternativne naložbe predstavljajo edinstven naložbeni razred.

Resnica: alternative nudijo drugačen pristop k vlaganju, preko različnih naložbenih možnosti.

Veliko vlagateljev meni, da so netradicionalne investicije, kot so hedge skladi, skladi zasebnega kapitala in nepremičninski projekti, samostojne naložbe, ki nimajo nobene povezave s tradicionalnimi naložbenimi razredi. Potrebno je poudariti, da alternativne naložbe dejansko predstavljajo drugačen pristop k vlaganju, seveda ob predpostavki, da se jih pravilno vključi v že obstoječi portfelj naložb. Smiselno je proučiti vsako alternativno naložbo posebej, kako je sestavljena in katere naložbene razrede vključuje ter jo šele nato vključiti v naložbeni portfelj, in sicer tako, da končni portfelj kot celota predstavlja pravilno razmerje med naložbenimi razredi.

3. Mit: priključitev ene alternative portfelju pomeni zadostno razpršitev sredstev.

Resnica: vlaganje v le eno alternativno naložbo lahko zagotovi določene prednosti, ne pa željene razpršitve.

Če se vlagatelj osredotoči samo na eno delnico oziroma na en vzajemni sklad, to ne predstavlja zadostne raznolikosti oziroma razpršitve znotraj portfelja. Napisano velja tudi za alternativne naložbe, zato menimo, da mora vsak naložbeni portfelj vsebovati različne alternativne naložbe.

Za vlagatelje obstajata dva načina, kako zagotoviti ustrezno umestitev alternativ v naložbeni portfelj. Prvi je, da vlagatelj sam izbere posamezne naložbe ter skuša zagotoviti ustrezno sestavo portfelja in ustrezno razpršitev. Možnost samostojnega vodenja portfelja alternativnih naložb je za vlagatelja zelo zahtevna, saj zahteva redno spremljanje finančnih trgov, dobro poznavanje različnih tipov naložb ter veliko znanja in tudi časa. Druga možnost, ki je za zasebnega vlagatelja bistveno bolj smiselna, pa je izbira različnih aktivno upravljanih alternativnih strategij, kjer družba za upravljanje skrbi za optimizacijo razpršitve ter donosnosti znotraj posameznih alternativnih produktov oziroma strategij. Na ta način si vlagatelj zagotovi večjo in tudi ustreznejšo izpostavitev alternativnim naložbam, predvsem v sodelovanju s svojim finančnim svetovalcem.

4. Mit: pri vlaganju v alternativne naložbe, se odpovemo likvidnosti.

Resnica: likvidnost variira med različnimi tipi alternativ. Vlagatelju pa je na voljo tudi sekundarni trg za prodajo in nakup teh naložb.

Likvidnost alternativ je odvisna od posamezne naložbe, redke sicer ponujajo likvidnost na dnevni ravni, pri večini alternativnih naložb pa je ta omejena. Kot pri vseh ostalih vidikih investiranja, tudi pri alternativah obstaja razmerje med prevzetim tveganjem in pričakovanim donosom. Zato je na račun nizke likvidnosti pričakovati večji oziroma boljši donos.

V večini primerov alternativne naložbe vlagatelje omejujejo pri dostopu do svojih sredstev. Ročnosti alternativnih naložb so dolge od 30 dni pa vse do 15 let.

Obstajajo tudi novejše alternative, ki so narejene z namenom ponuditi večjo likvidnost. Alternativni skladi, na primer, lahko trgujejo na dnevni ravni, kar ima za rezultat večjo likvidnost. Vendar pri takih skladih obstaja pomanjkljivost, saj so upravljavci omejeni pri vlaganju sredstev, ki jih ne morejo vezati za daljše obdobje, zato je tudi končna donosnost po navadi nižja.

Zaradi zadnje finančne krize in volatilnosti na trgih so se vlagatelji začeli usmerjati tudi v druge naložbene razrede z željo po večji razpršitvi investiranih sredstev. Vendar so ti vlagatelji še vedno želeli likvidnost. Potreba je vplivala na razvoj sekundarnega trga, kjer lahko vlagatelji prodajo in kupijo deleže v obstoječih alternativnih naložbah. Tako je dolgoročno držanje naložbe za mnoge postalo sekundarnega pomena.

5. Mit: alternativne naložbe so na voljo samo institucionalnim in premožnim zasebnim vlagateljem.

Resnica: zasebni vlagatelji imajo sedaj neomejen dostop do alternativnih naložb zaradi zadnjih znižanj vstopnega praga oziroma minimalnega vplačila.

Še ne tako dolgo nazaj je res veljalo gornje prepričanje, zato so v alternative investirali predvsem institucionalni vlagatelji. Razlog za to je bila omejena dostopnost do teh naložb, saj so bile omejene na vložek v vrednosti več sto tisoč evrov, kar je za večino posameznih vlagateljev predstavljalo težavo. V zadnjih letih pa so alternative postale veliko bolj dostopne in danes predstavljajo pomemben del naložbenih portfeljev zasebnih vlagateljev.

6. Mit: alternativne naložbe niso zavarovale vlagateljev med finančno krizo.

Resnica: mnoge alternative so utrpele manjše izgube v letih 2001 in 2008 kot delniške naložbe.

Res je, da so med krizo vsi naložbeni razredi utrpeli izgube, vendar zgodovinski rezultati pričajo alternativam v prid. Takšne naložbe so imele mnogo nižje padce od tradicionalnih delniških naložb. V prvem letu krize (2001), ki jo je povzročil pok tehnološkega balončka, so delniške naložbe utrpele 14,68-odstotno izgubo, medtem ko so na primer nepremičnine izgubile samo 2,62 odstotka.  Tudi v nepremičninski krizi, ki je izbruhnila leta 2008, so delniške naložbe na dan, 31. marca 2009 na letnem nivoju beležile izgube med -38 in -49 odstotkov vrednosti, medtem ko so skladi zasebnega kapitala v povprečju izgubili približno polovico manj, nekatere strategije, kot so skladi skladov zasbnega kapitala pa so izgubili 20 odstotkov, skladi venture kapitala 17 odstotkov, skladi mezzanin kapitala pa le 2 odstotka vrednosti

7. Mit: alternative so predrage.

Resnica: stroški alternativnih strategij so različni, vseeno pa pogosto nižji od stroškov klasičnih vzajemnih skladov.

Praviloma imajo skladi zasebnega kapitala in hedge skladi tako upravljavsko provizijo, kot provizijo za uspešnost oziroma delitev ustvarjenega dobička.

V tem primeru je upravljavska provizija izračunana na podlagi zneska vloženega v sklad in se jo zaračunava enkrat letno. Nekateri skladi zaračunavajo tudi provizijo na uspešnost, ki se nanaša na pridelane dobičke znotraj sklada in se zaračunava samo v letih, ko je sklad posloval pozitivno. Določeni skladi imajo vnaprej določen minimum, ki ga morajo doseči, preden si lahko izplačajo provizijo za uspešnost. Ta provizija obstaja zato, da so upravljavci skladov bolj motivirani in zavzeti za upravljanje vlagateljevih sredstev. Če bodo dobro investirali sredstva in pridelali visoke donose, bodo z delom provizije nagrajeni tudi sami. Ponavadi so skladi, ki imajo takšno provizijo, donosnejši ravno zaradi omenjenega razloga.

Razprava o provizijah, stroških, dobi naložbe, likvidnosti in kako ti dejavniki vplivajo na naložbeni portfelj, mora biti sestavni del pogovora med vlagateljem in njegovim osebnim finančnim svetovalcem.

V primeru vprašanj pišite na [email protected].

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja