Delniški trgi so vstopili v zadnje četrtletje relativno mirno, kar je glede na letošnje dogodke - brexit - dokaj presenetljivo. Vodilne centralne banke, FED, BOJ in ECB, še vedno vodijo izjemno agresivno monetarno politiko (FED jo skuša normalizirati), ki pa počasi izgublja učinkovitost in po mnenju mnogih prinaša več negativnih kot pozitivnih učinkov.
Zdi se, da je monetarna politika opravila svoje, in je čas, da štafetno palico prevzema fiskalna politika. In prav to se dogaja. Po mnogih letih varčevanja in zmanjševanja proračunskih deficitov prav sedaj, prvič po koncu velike gospodarske krize v letih 2007 – 2009, fiskalna politika postaja stimulativna. Močno je k tej spremembi miselnosti prispeval vzpon populističnih politikov. Fiskalna vzdržnost se tako znova prestavlja v ozadje in tak razplet je pozitiven za svetovno gospodarstvo in za delniške trge.
Monetarna politika izčrpana
Najpomembnejše centralne banke, predvsem japonska BOJ in evropska ECB, se bližajo skrajnim zmožnostim monetarne politike. Odkupi vrednostnih papirjev (državnih in podjetniških obveznic, delnic, nepremičninskih skladov) in negativne obrestne mere počasi izgubljajo vpliv. Mnogi se sprašujejo, ali so negativni učinki (povečana finančna nestabilnost, vprašljiv poslovni model bank, težave pokojninskih skladov) že presegli pozitivne. Težava je, da bo centralnim bankam počasi zmanjkalo vrednostnih papirjev, ki jih lahko kupijo. Tako je BOJ lastnica 40 % vseh izdanih japonskih državnih obveznic (JGB). Če bodo nadaljevali v enakem tempu odkupov, bodo do leta 2020 obvladovali že dve tretjini trga. Po podobni poti gre tudi ECB, ki bo do leta 2020 obvladovala 40 % vseh izdanih državnih obveznic. Nesmiselnost teh ukrepov se najbolj kaže v težavah poslovnih bank, kjer negativne obrestne mere najedajo dobičkonosnost in tudi sposobnost kreditiranja. Po mojem mnenju so centralne banke naredile dovolj in karkoli že mori svetovno gospodarstvo, tega ne bodo rešile še nižje obrestne mere. Večjo vlogo pri spodbujanju gospodarske rasti bi morala prevzeti fiskalna politika.
Fiskalna politika prevzema pobudo
In prav to se dogaja. V letu 2016 bo prvič po petih letih fiskalna politika pozitivno vplivala na gospodarsko rast. Leta »varčevanja« s ciljem zmanjšanja proračunskih primanjkljajev in zajezitve naraščanja dolgov so za nami in na to lahko gledamo pozitivno. Več razvitih držav je očitno uslišalo predloge Keynesianskih ekonomistov in povečujejo javne izdatke za infrastrukturo.
Kadar se države lahko zadolžujejo po tako nizkih (nekatere celo negativnih) obrestnih merah, je to smiselno izkoristiti za investicije v infrastrukturo, ki je v nekaterih razvitih državah, npr. v ZDA, v zelo slabem stanju. Investicije v transport, izobraževanje in zdravstvo, tudi če so izvedene neučinkovito, na dolgi rok predstavljajo pozitiven donos za državo.
Da se bližamo spremembi miselnosti, lahko vidimo celo v evroobmočju in Nemčiji. Evropska komisija julija ni kaznovala Portugalske in Španije, ker nista dosegli proračunskih ciljev. To je podpiral celo nemški finančni minister Schäuble, ki je celo privolil v znižanje davkov doma v višini 2 mrd EUR in povišanje otroških dodatkov v letu 2017 ter znižanje davkov v višini 17 mrd EUR v letu 2018.
Mogoče postajamo preveč optimistični in politika, razen na Japonskem, še ni pripravljena storiti več, da se končno zviša gospodarska rast in inflacija, vendar zametki so vidni.
Pričakovani donosi so nizki
Leta agresivne politike centralnih bank so pri vseh finančnih naložbah z fiksnim donosom (depoziti, državne in podjetniške obveznice) zahtevane donose znižala proti 0 %, ponekod celo v negativno območje. Varčevanje dolgoročnih vlagateljev v teh naložbah se danes zdi nesmiselno. Danes ima vlagatelj možnost naložiti v kratkoročni depozit po 0,01 % ali pa posoditi Nemčiji za 10 let po negativnih obrestnih merah, kar pomeni, da ima vlagatelj garantiran negativni donos. Malo boljše je pri podjetniških obveznicah (evropske ponujajo 0,68 %?!) in visoko tveganih obveznicah (v ZDA še preko 6 %). Razlog tako nizkim zahtevanim donosom je seveda politika centralnih bank, katerih cilj je znižati obrestne mere kar se da nizko.
Delnice na drugi strani ostajajo blizu zgodovinskim povprečjem. V spodnjem grafu je pregled, primerljivih zahtevanih donosov za različne tipe naložb, ki za vse ključne delniške trge (dodal sem še Slovenijo) kaže, da delnice še vedno ponujajo odlične dolgoročne donose (ZDA najnižje z 6,2 %, trgi v razvoju 8,3 %,…).
V okolju, kjer se bo agresivni monetarni politiki pridružil še pozitiven vpliv fiskalnih spodbud in kjer so centralne banke umetno znižale zahtevane donose vseh »varnih« naložb, ostajajo delnice edina alternativa za doseganje vsaj solidnih dolgoročnih donosov.
