V preprostem svetu je na to vprašanje preprosto odgovoriti. Kjer je sistem morale in norm definiran, se v splošnem ve, katero ravnanje je pravo in napačno. Se pa dogaja, da je v realnosti že težko definirati, kaj je resnica oziroma koliko jih je. Ob danem dejstvu se razlikovanje močno oteži, še posebno ob predpostavki, da je, kar je za nekoga dobro, za drugega slabo.
Omenjeno je zelo značilno za svet finančnih trgov. Dobro in slabo se navadno povezuje z dobičkom in izgubo, vendar obstaja mnogo različnih naivnih prepričanj. Pogosto se dogajanje v realnem gospodarstvu povezuje z donosi na borzi. Še več, v literaturi bi lahko celo našli, da visoki donosi na borzi napovedujejo pozitivno dinamiko gospodarstva. Na drugi strani pa bi lahko trdili, da ima omenjena dinamika negativen vpliv na obveznice, saj je pričakovati dvigovanje obrestnih mer. Višje obrestne mere pa pomenijo nižje cene obveznic.
A z vključitvijo centralnih bank v določanje nivoja cen premoženja se je tudi ta povezava skrhala. Na trgu se že nekaj časa slabe makroekonomske podatke lahko interpretira kot dobre za naložbe, spet drugič pa kot slabe. Še najbolj bi lahko orisali dogajanje na borzi v prispodobi kakšnega klišejsko kompleksnega partnerskega odnosa: »Moški so z Marsa, ženske so z Venere«.
Kljub temu se zdi, da obstajajo neke točke preloma, kjer je treba vključiti domišljijo uspešnega romanopisca, da se opraviči nivo cen na trgu. Eden najbolj skrajnih oblik je bil visok nivo vrednotenja na Ljubljanski borzi leta 2006, a kaj, ko se je iluzija prestavila tudi v leto 2007. Korekcija v naslednjih letih pa je bila toliko bolj intenzivna in tudi boleča izkušnja za vlagatelje.
Nekaj podobnega se sedaj dogaja na obvezniških trgih, kjer je že umetnost naložiti v obveznice varnih izdajateljev po pozitivni nominalni obrestni meri. Investitorji namreč plačujejo za držanje varnih obveznic v evrih za obdobje do devetih let. Če je bilo še lani pričakovati, da bo ukrep kupovanja obveznic s strani Evropske centralne banke dvignil inflacijska pričakovanja in s tem zahtevane donosnosti je trg po letu dni spet na isti točki.
Padajoče cene nafte in drugih materialov, krhanje dinamike gospodarske rasti, prepočasno izvajanje strukturnih reform in realizacije napovedanega »Junkerjevega plana« ter spodbujanje naložb v infrastrukturo Evropo premikajo v okolje deflacije. A nadaljnji vpad zahtevanih donosnosti varnih obveznic je treba argumentirati z uporabo domišljije, kjer moramo uporabiti besede razpad, totalna vojna, okupacija in podobno. Ker pa je lahko trg dlje časa v neravnovesju, kot je naša denarnica likvidna, ne morem trditi o globalno najnižjih zahtevanih donosnostih, lahko pa vseeno pričakujem kakšno korekcijo.
