Ob prizorih obupanih Grkov pred praznimi bankomati in zaprtimi bankami ne smemo pozabiti, da je nevarnost, da bi se okužba z grškim virusom prenesla na druge države v evroobmočju ali širše, zanemarljiva.
Razen prehodnega glavobola na finančnih trgih nas lahko najbolj skrbi nesposobnost vladajočih evropskih elit, da v duhu solidarnosti dosežejo razumno rešitev. Vsi smo naveličani večletnega finančnega reality showa, ki je do obisti razgalil slabosti evrskega valutnega območja in operativno nemoč visoke evropske politike.
Kako od takih finančnih in političnih elit lahko pričakujemo, da bodo ponudile prave odgovore na ključna gospodarska in družbena vprašanje, če pa se tako zapletajo že pri rešitvi klasičnega dolžniškega problema obrobne države članice evroobmočja?
Zanimivo je, da je evropsko gospodarstvo prav v tem času zajelo veter v jadra, predvsem po zaslugi agresivne monetarne politike ECB in okrevanja v Združenih državah. Gospodarska rast je vse bolj otipljiva, padec evra in obrestnih mer je dal krila evropski izvozni industriji, prebuja se zasebna potrošnja pa tudi nesprejemljivo visoka stopnja brezposelnosti je vendarle začela upadati. Kljub mučni kratkoročni negotovosti ostajajo makroekonomski temelji Evrope precej bolj normalni in optimistični, kot bi si mislili na osnovi senzacionalističnega poročanja v medijih.
Preberite tudi: Morebitni vpliv Grčije na vzajemne sklade
Ankete kažejo, da so zaposleni v razvitem svetu vse bolj zaskrbljeni, kako si bodo ob relativno nizkih državnih pokojninah lahko zagotovili dostojno starost in finančno neodvisnost. Predvsem pod vtisom rekordno nizkih obrestnih mer namerava kar 70 % globalnih vlagateljev v prihodnjih dveh do treh letih spremeniti svoj portfelj, vendar se hkrati nočejo odreči varnosti, ki jo ponujajo tradicionalne naložbe s fiksnim donosom. Kar je skoraj misija nemogoče, tako kot Grčija ne more pričakovati, da lahko dolgoročno ostane in prosperira v evroobmočju brez radikalnega odpisa dolgov in korenitih strukturnih reform.
Tudi svetovna podjetja so v zadnjih letih korenito spremenila način upravljanja denarnih tokov. Od leta 2011 naj bi globalne nefinančne družbe odkupile za 2200 tisoč milijard dolarjev lastnih delnic oziroma 9 % povprečne tržne kapitalizacije. V ZDA zdaj korporacije namenijo za kapitalske investicije samo še toliko denarja, kot ga namenijo za odkupe delnic in izplačilo dividend. Zakaj? Ker v okolju rekordno nizkih obrestnih mer in šibke globalne rasti ne vidijo priložnosti za ustrezno visoke donose na kapital, poleg tega pa so delničarji in uprave za tako početje nagrajeni v obliki hitrejše rasti cene delnic. V zadnjih 20 letih so namreč delnice ameriških podjetij, ki so vsako leto za najmanj 5 % zniževala število izdanih delnic, dosegale okoli 12-odstotno povprečno letno rast, primerjalni delniški indeks S&P 500 pa »samo« dobrih šestodstotno.
