V svetu lahko danes izbirate med več kot 1.000 različnimi ETF-ji od katerih jih večina uporablja pasivne strategije zasledovanja določenega indeksa. Z ETF-ji se trguje na borzi, zato morate za njihov nakup imeti aktiven trgovalni račun. Stroškovno gledano so na prvi pogled zelo ugodni, hkrati pa si lahko z njimi zagotovite tudi redni prihodek v obliki dividend. Pa so primerni za povprečnega vlagatelja?
Investiranje v delnice in obveznice je z leti postalo mnogo preprostejše. Najprej so se pojavili vzajemni skladi, nato indeksni skladi, sedaj pa so izredno popularni ETF-ji oziroma kotirajoči indeksni skladi. Na tem mestu moramo omeniti, da v Sloveniji skorajda ne najdemo klasičnih indeksnih skladov.
V svetu lahko danes izbirate med več kot 1.000 različnimi ETF-ji od katerih jih večina uporablja pasivne strategije zasledovanja določenega indeksa. Z ETF-ji se trguje na borzi, zato morate za njihov nakup imeti aktiven trgovalni račun. Stroškovno gledano so na prvi pogled zelo ugodni, hkrati pa si lahko z njimi zagotovite tudi redni prihodek v obliki dividend.
Veliko finančnih svetovalcev uporablja ETF-je za doseganje določenih ciljev, vendar pa tudi ETF-ji, tako kot vzajemni skladi ali pa delnice, niso primerni za vse.
Kaj sploh je ETF?
ETF-ji so sestavljeni podobno kot vzajemni skladi, t.j. izdajatelji kupijo delnice in obveznice v skladu s strategijo ETF-ja. Če ETF zasleduje indeks S&P 500, potem izdajatelj ETF-ja preko institucionalnega investitorja kupi delnice v takih deležih, da skoraj popolno zasleduje gibanje izbranega indeksa. Pomembna razlika v primerjavi z vzajemnim skladom pa je ta, da lahko ETF kupite ali prodate kadarkoli tekom trgovalnega dne, točke vzajemnega sklada pa se vedno kupuje ali prodaja na koncu trgovalnega dne. Ker je z ETF možno trgovati tekom dne, jih je mogoče tudi prodajati na kratko, in tako služiti tudi ko pride do padca določenega indeksa, regije, sektorja, itd. Na mnoge ETF-je pa najdemo tudi opcije, kar investitorju omogoča, da z majhnim vložkom kontrolira večje količine ETF-jev. Prodaja na kratko in opcije na vzajemne sklade ne obstajajo. Opisane posebnosti ETF-jev jih naredijo posebno primerne za kratkoročne načine investiranja ali špekuliranja, medtem ko pri dolgoročnih investitorjih to ne pride do izraza.
Večina ETF-jev uporablja pasivno strategijo, kjer zasledujejo določen indeks. V tem primeru določen ETF vsebuje točno tiste ali večino delnic v istem razmerju kot zasledovan indeks. Investitorji radi uporabljajo ETF-je zato, ker je njihovo gibanje odvisno le od zasledovanega indeksa, ne pa od sreče ali znanja upravitelja sklada. Tak način investiranja je znan kot pasivna strategija, katere zagovorniki trdijo, da je trg na dolgi rok nemogoče premagovati.
Medtem ko ETF-ji večinoma zasledujejo indekse, lahko pri vzajemnem skladu upravljalci uporabljajo aktivni ali pasivni način upravljanja. Pri prvem načinu poskušajo izbrati take delnice ali/in obveznice, ki premagujejo trg in na tak način doseči večji donos kot primerjalni indeks.
Investitorji se upravičeno sprašujejo, kateri način je boljši; aktivni ali pasivni? In če vam je všeč pasivni način; je boljša izbira ETF ali indeksni sklad?
Aktivna strategija
Študije so pokazale, da okrog 75 odstotkov upravljavcev skladov na daljši rok ustvarja nižje donosnosti, kot njihov primerjalni indeks ali iz njega izhajajoči ETF, saj je izbira bolj donosnih delnic izredno težka naloga. Poleg tega morajo vzajemni skladi plačati analitike, upravljavce, tržnike in ostalo osebje, kar na koncu plača vlagatelj. Z ozirom na omenjene stroške in nedoseganje primerjalnega indeksa, se aktivna strategija ne pokaže v najboljši luči, vendar so vzajemni skladi še vedno primerna izbira, če je donosnost po vseh stroških višja, kot pri primerjalnem indeksu. In ta donosnost ne sme biti odvisna od sreče ampak od znanja upravljavca sklada. Dober upravljavec sklada bo primerjalni indeks presegal ne le v enem letu, ampak tudi na daljši rok, tj. v treh, petih ali desetih letih, hkrati pa preseganje indeksa ne bo posledica le ene ali dveh srečnih naključij.
Aktivna strategija se lahko posebej dobro izkaže na obrobnih trgih, kjer ni velike likvidnosti in kjer se skrivajo dobre kupčije ali v obdobju višje volatilnosti. Poleg obrobnih trgov, se lahko aktivna strategija izkaže tudi pri manjših podjetjih, kamor veliki skladi ne investirajo, na podjetniških obveznicah in delnicah zapostavljenih držav ali sektorjev. Nekateri svetovalci vidijo aktivno upravljanje kot posebej primerno za obveznice, saj se na tak način lahko izognemo pregretim trgom, še posebej če pride do dviga obrestnih mer.
Delnice ali obveznice, ki so pod drobnogledom velikega števila analitikov (npr. S&P 500), ne predstavljajo dobrega izhodišča za aktivno strategijo.
Svetovalci zato svetujejo izbiro indeksnih skladov ali ETF-jev za jedro naložbe, saj jedro običajno sestavljajo globalni mešani skladi.
ETF vs. Vzajemni indeksni sklad
V zadnjih letih so se ETF-ji razširili tudi na manjše, manj likvidne trge, tuje delnice in tuje obveznice. Na teh plitvih trgih pa ETF-je lahko zaradi določenih posebnosti ustvarjajo tako imenovani ''tracking error'' oziroma napaka pri sledenju. Napaka povzroči, da ETF ne odraža prave vrednosti svojih naložb. Na velikih, razvitih trgih je ta napaka skorajda enaka nič. Torej, če opazite ETF z veliko napako sledenja, je mogoče boljša izbira vzajemni indeksni sklad ali celo vzajemni sklad.
Največja razlika med ETF-ji in vzajemnimi skladi so stroški. Pri vzajemnemu skladu plačate vstopno provizijo, ki za delniške sklade znaša največkrat do 3 odstotkov vplačila, pri ETF pa plačate nakupno in prodajno provizijo, ki je lahko bistveno nižja kot vstopni strošek vzajemnega sklada. Toda omenjena trditev drži le za enkratna vplačila. Nakup ETF-ja je možen preko borzno posredniške družbe ali preko trgovalne platforme. Nakup lahko posameznik izvede s telefonskim klicem borznega posrednika ali z oddajo naročila preko spletne aplikacije, ki je namenjena za trgovanje z vrednostnimi papirji. Ključna razlika med oddajo telefonskega naročila in oddajo naročila preko spletne aplikacije je v stroških nakupa, ki so preko e-aplikacije nekoliko nižji. Najcenejši nakup ETF-ja pa lahko posameznik izvede preko t.i. trgovalne platforme.
Nekateri posamezniki so že prišli na zamisel, da bi ETF-je kupovali mesečno in na ta način uporabljali tako imenovano strategijo povprečnega stroška. Omenjena strategija nam pri konstantnih mesečnih vplačilih omogoča, da manj investiramo ko so trgi pregreti in več ko so trgi podcenjeni. Toda, kot smo že omenili, se pri nakupu ETF pojavi minimalna nakupna provizija, ki je pri nižjih zneskih vplačila običajno precej višja od vstopnih stroškov vzajemnega sklada. Prav tako plačamo provizijo posredniku tudi pri prodaji ETF-ja. Hiter izračun pokaže, da se nam majhnih zneskov (pod 300 evrov) ne splača investirati preko ETF-ja na mesečni ravni in zato za večino povprečnih Slovencev mesečni nakupi ETF-jev niso primerna izbira. Če mesečno varčujete večje vsote denarja, zaupate le pasivni strategiji in ste pripravljeni kupovati manjše število ETF-jev, potem so tudi ti lahko primerna izbira.
Na podlagi globalnega indeksa MSCI ACWI (izražen v evrih) sem izračunal, kateri način investiranja je za vlagatelja boljši iz stroškovnega vidika.
Primer: Vlagatelj v obdobju 10 let mesečno investira isti znesek v indeks MSCI ACWI (EUR). V prvem primeru plača stroške, kot pri vzajemnem skladu. V drugem pa kot pri nakupu ETF-ja. Za stroške ETF-ja smo uporabili najbolj ugodnega ponudnika, ki je bil kdaj prisoten na slovenskem trgu.
Pri investiranju 100 evrov na mesec glede na stroške vzajemnega sklada, bi vlagatelj ob koncu varčevanja imel na računu 17.435,39 evrov oz. bi ustvaril 45,3-odstotno donosnost. Pri investiranju istega zneska glede na stroške ETF-ja, bi imel vlagatelj ob koncu varčevanja na računu 16.021,98 evrov oz. bi ustvaril 33,5-odstotno donosnost, kar je za skoraj 12 odstotkov manj kot pri vzajemnemu skladu.
In kje je točka preloma? Glede na izračune, nekje okoli 380 evrov. Pri investiranju 380 evrov na mesec glede na stroške vzajemnega sklada, bi vlagatelj ob koncu varčevanja imel na računu 66.254,49 evrov oz. bi ustvaril 45,3-odstotno donosnost. Pri investiranju istega zneska glede na stroške ETF-ja, bi imel vlagatelj ob koncu varčevanja na računu 66.262,97 evrov oz. bi tudi pri ETF-ju ustvaril 45,3-odstotno donosnost.
Da bi zadostil vsem bralcem, sem izračunal tudi, kako bi se v obdobju 10 let obrestovalo investiranje višjih zneskov. Pri investiranju 1.000 evrov na mesec glede na stroške vzajemnega sklada, bi vlagatelj ob koncu varčevanja imel na računu 174.353,90 evrov oz. bi ustvaril 45,3-odstotno donosnost. Pri investiranju istega zneska glede na stroške ETF-ja, bi imel vlagatelj ob koncu varčevanja na računu 177.583,20 evrov oz. bi ustvaril 48-odstotno donosnost, kar je 2,7-odstotna razlika v obdobju 10 let.
Zaključek
Tudi ETF-ji so lahko primerni za jedro naložbe in večje enkratne nakupe, pri čemer uporabljamo strategijo kupi in drži. Za mesečna vplačila pa so skoraj vedno bolj primerni vzajemni skladi. Pozorni morate biti tudi na to, da lahko med podskladi prehajate brez stroškov, med ETF-ji pa morate plačati vstopno in izstopno provizijo ter davek, v primeru ustvarjenega dobička. Pomembna prednost dolgoročnega varčevanja v vzajemnih skladih v primerjavi z ETF-ji predstavlja odlog plačila davka na kapitalski dobiček v primeru prehajanja iz enega podsklada v drugega v okviru istega krovnega sklada. V primeru prehajanja med ETF-ji pa se vsak prehod šteje za obdavčljivo prodajo in ponoven nakup. Pri tem velja povdariti, da mora vlagatelj tako ob prodaji kot nakupu drugega ETF-ja plačati posredniško provizijo. Če povzamem, ETF-ji so največkrat neprimerni za manj izkušene vlagatelje in za tiste, ki nameravajo mesečno investirati manjše zneske.
