Investitor se mora pri analizi bilanc podjetij zanesti na svoj občutek, ali gre pri podjetju res za pošten poslovni model in moralo med zaposlenimi, ali pa obstaja sum malih in velikih goljufij.
Pravo vrednost delnice je težko ugotoviti
Borzni vlagatelj se pri ocenjevanju posameznih delnic, med drugim, loti tudi analize letnega poročila podjetja. Iz tega skuša ugotoviti model poslovanja firme, njeno profitabilnost in oceniti prihodnje dobičke. V kolikor mu to uspe, lahko računa na uspešno borzno potezo in pravilno odločitev glede nakupa ali prodaje določene delnice.
Pri analizah številčnih podatkov iz poslovanja podjetij pa pogosto ni mogoče stoodstotno ugotoviti prave notranje vrednosti delnice. Analiza mednarodne organizacije za preganjanje ponarejanja poslovnih rezultatov v podjetjih, Association of Certified Fraud Examiners (ACFE) je pokazala, da zunanje in notranje revizije pogosto ne odkrivajo prirejanja bilanc in drugih finančnih poneverb v podjetjih.
Pogosto slišimo Warrena Buffetta, znanega borznega investitorja, ko pravi, da je poštenost poslovanja eden od bistvenih atributov notranje vrednosti podjetja oziroma fundamenta. Poštenost daje delnici takega podjetja tudi dobre možnosti za rast. Stari finančni lisjak je problematiko resničnosti bilanc kot kaže spregledal že davno prej in veliko stavi na »prave« poslovne podatke.
Koliko je poneverb in kje jih je največ?
Pustimo sedaj ob strani to, kako bi lahko regulatorji te težave omejili ali odpravili. Borznika predvsem najbolj zanima statistika: koliko je teh poneverb in v katerih regijah sveta jih je največ. Pri ACFE pravijo, da je tega na globalni ravni okoli 5% celotnih prihodkov podjetij oziroma 3700 milijard dolarjev. Seveda je to ocena na podlagi naključnih inšpekcij in analiz le-teh, ki so jih pri omenjeni organizaciji uspeli narediti.
To naj bi pomenilo, da uradnim revizorjem in notranjim nadzornikom v podjetjih ne uspe ugotoviti vseh finančnih kršitev. Ravno nasprotno, velik del jih ostane neugotovljenih. Najstrožja anti-poneverbena zakonodaja je v ZDA in tu odkrijejo 50% vseh finančnih kršitev na globalni ravni. Kar pa seveda ne pomeni, da je ostali del sveta bolj »pošten.« Ravno nasprotno. Pri analizah so ugotovili, da je bila povprečna poneverba v vzhodni Evropi in Aziji precej višja kot v Ameriki. Povprečna »izguba« je v kontroliranem podjetju v prvih dveh regijah znašala 383.000 dolarjev, medtem ko je bila v ZDA 100.000 dolarjev.
Marsikateri borzni vlagatelj bi te številke sprejel kot ne prevelike, saj je denimo 100.000 dolarjev finančnih deliktov na leto v podjetju sprejemljiva številka, ki naj ne bi bistveno vplivala na podjetja z milijardnimi bilancami. To je sicer res, vendar pri ACFE pravijo, da gre pri tem le za odkrite poneverbe, neodkritih je verjetno še veliko več: tudi v podjetjih ki so jih podrobno analizirali. Odkrivanje namreč potem ne pripelje do epiloga, v kolikor v podjetju med zaposlenimi ni pripravljenosti glede sodelovanja na sodišču, pričanjih itd. Tega je pogosto malo, veliko manj kot pri klasičnem kriminalu.
Pri analizi bilanc se je treba zanesti na svoj občutek
Kaj lahko iz vsega tega investitor zaključi? Predvsem to, da se mora pri analizi bilanc podjetij zanesti na svoj občutek, ali gre pri podjetju res za pošten poslovni model in moralo med zaposlenimi, ali pa obstaja sum malih in velikih goljufij. Seveda bo fundamentalni investitor, ki stavi na Benjamina Grahama iskal prvi tip podjetij. Jih je v praksi sploh mogoče najti? Odgovor je pozitiven. Seveda le, če se je vlagatelj pripravljen tej problematiki pripravljen malce bolj posvetiti.
