Najbolj poceni bogastvo na svetu

Nad pisalno mizo hranim avtomobilsko registrsko tablo, ki mi jo je leta 2003 podarila Barbara Šurk. Snela jo je z avtomobila pred opuščenim poslopjem ministrstva za nafto v Bagdadu. El vazir el naft. »Minister za nafto,« je edina oznaka na njej. Običajno se izogibam vsem spominkom iz krajev, kjer se dogajajo vojne, ker prinašajo nesrečo. Tole sem pa z veseljem obdržal in jo ob mnogih selitvah vedno skrbno pospravil. Modra tabla je resno opozorilo, da je ob pisanju o deželah v Perzijskem zalivu ob vseh političnih, verskih in družbenih razlogih za katero koli dogajanje treba upoštevati, da je pod vsakim besedilom morje nafte.

O nafti se običajno piše s kraticami velikih mednarodnih korporacij, ki jo črpajo. Nafta je BP, Exxon, Esso, Shell ali Agip. Oni iz arabskih držav pripeljejo nafto do nas in Evropi omogočijo, da sploh deluje. Edina skrb, ki jo imamo, je, da bi bila dovolj poceni. Zato smo tudi  navdušeni, če je v deželah, kjer jo črpajo, mir, države pa so stabilne. Širokosrčno sprejmemo partnerstvo najbolj nazadnjaških fevdalnih vladarjev, ki so vzpostavili monopol nad podzemljem svojih držav. To je garancija, da bo dotok neoviran, cena bencina pa sprejemljiva. Nafta prihaja nekje izpod zemlje, njena cena se določi na svetovnem trgu in vedno je ravno še dovolj sprejemljiva, da se bolj splača voziti z avtom kot pa z vlakom. Odkar se vozimo z avtomobili, se to zdi samoumevno. Morda je nafta črno zlato, vendar mora biti bencin dostopen kot cenena dobrina. Za to, da je vsak postanek na bencinski črpalki tako neproblematičen, se mora zgoditi veliko stvari. Ob nihanjih cene goriva se postavlja preprosto vprašanje: koliko je nafta zares vredna?

Iskanje odgovora nas pripelje na nenavadne kraje. Leta 1995 sem bil prvič v Iraku. Sadam Husein je imel referendum, na katerem je kot edini predsedniški kandidat zmagal z 99,99 odstotka glasov. Okrog sem se vozil v dvajset let starem buicku s šestlitrskim motorjem. Na črnem trgu sem zamenjal dvajsetdolarski bankovec in zanj dobil veliko črno vrečo iraških dinarjev. Zaradi hiperinflacije je bil iraški denar vreden nič ali skoraj nič. Ko sem se prvič ustavil na bencinski črpalki, pa me je vseeno presenetilo. Buick je imel predelan rezervoar za gorivo, ker so v njem tihotapili bencin v Jordanijo. Natočil sem 250 litrov neosvinčenega bencina in črpalkarju ponudil vrečo z denarjem v upanju, da imam dovolj. Vzel je dvajsetino svežnjev bankovcev s podobo Sadama Huseina na njih. Nekaj manj kot dolar za dvesto petdeset litrov bencina. Tako malo je naneslo, ker je bil tečaj na črnem trgu v fantastičnem nesorazmerju z uradnim, subvencioniran bencin na državni črpalki pa so prodajali po uradnem tečaju. Vendar je bil bencin po vseh izračunih zastonj.

Pred dvema letoma sem imel v Iranu nekoliko manj dramatično, vendar zelo podobno izkušnjo. V državo sva s fotografom Tomažem Skaletom prišla z avtomobilom na dizelski pogon. Ti so v Iranu neobičajni. Dizelsko gorivo po industrijski ceni prodajajo samo na črpalkah za tovornjake. Ko nama je črpalkar iztočil dvajset litrov, ni hotel, da mu plačava. Ob osemstolitrskih rezervoarjih ameriških mackov, ki so stali v vrsti za nama, se mu je to zdelo nepotrebno izgubljanje časa.

Cena nafte je lahko tudi stvar arbitrarnega dogovora in politične odločitve, če je oblast nad njo absolutna. Vendar to ne pomeni, da bi bila v drugačnih političnih okoliščinah cenejša. Lahko bi bila tudi neskončno dražja.

Ko sem v Bagdadu polnil mamutski rezervoar buicka, je bil Irak pod režimom ekonomskih sankcij zaradi ponesrečene okupacije Kuvajta, ki jo je Sadam izvedel leta 1990. Irak je napadel Kuvajt zaradi cene nafte. Država je bila popolnoma izčrpana zaradi skoraj desetletne vojne z Iranom in v velikih dolgovih. Vrniti bi morala 80 milijard dolarjev, ki bi jih lahko načrpala samo z nafto. Drugih virov dohodka ni imela. Interes Iraka je bil čim višja cena nafte. Kuvajt, ki so ga okupacije osvobodile Združene države Amerike, je po vojni začel na vso moč izkoriščati vse svoje vrelce, kar je držalo cene nafte na ustrezno nizki ravni. Hkrati pa je Kuvajt na geografsko nižji ravni od Iraka in si z njim deli naftna polja. Sadam je Kuvajt obtoževal, da v resnici črpa iraško nafto in s hiperprodukcijo ohranja nizko ceno kot maščevanje Iraku. Zato je vojaško zavzel svojo majhno sosedo. Če bi združil svoja in kuvajtska naftna polja, bi imel največje zaloge lahke nafte na svetu in bi kot monopolist lahko sam diktiral ceno. Zato se je po prvi zalivski vojni ameriška vojska za stalno naselila v Savdsko Arabijo, kar je najbolj zanesljiv korektiv naftnih cen.

Med referendumom v Bagdadu sem imel priložnost govoriti s tedanjim podpredsednikom vlade Tarikom Azizom, ki je bil eden najtesnejših sodelavcev Sadama Huseina. Prosil sem ga, ali mi lahko razloži svoj pogled na nesorazmerja v ceni goriva.

»Veste,« je nekoliko presenetljivo odgovoril, »v Berlinu je krompir cenejši kot v Bagdadu.«

Moj pogled je moral biti zares zgovoren, ker se je sicer tog politik gromko zasmejal. Povedal je zgodbo.

»Pred kratkim sem bil v Nemčiji. Med drugim sem stopil v samopostrežno trgovino. Popolnoma me je prevzel pogled na polico s krompirjem,« je začel, kot da se ima namen norčevati. Iraški politiki so sloveli po tem, da novinarjev ne jemljejo resno. Vendar nadaljevanje ni bilo šaljivo.

»Krompir ni bil umazan od zemlje kot pri nas, ampak brezhibno umit in za oko zelo privlačen. Svetil se je kot jabolka. Zanimalo me je, kako oni to dosežejo. Tako lepega krompirja še v življenju nisem videl. Rekli so mi, da ga operejo v Italiji. Čudil sem se, da bi Nemčija uvažala krompir iz Italije. Pojasnili so mi, da ga pridelajo v Nemčiji, naložijo na tovornjake in odpeljejo na pranje v Italijo, kjer je delovna sila cenejša. Potem ga razvozijo po nemških trgovinah. Razumete?«

Priznati sem moral, da ne.

»Če si Nemci lahko privoščijo, da s tovornjaki vozijo krompir na pranje v Italijo, pa to usodno ne vpliva na njegovo ceno, to pomeni, da je nafta zastonj. Zato je ladijski promet lahko tako zelo poceni, letalski promet pa vsem dostopen. Zahod predpostavlja, da je tehnologija draga, nafta pa poceni. Evropa in Združene države uživajo blagostanje, ker je njihova energetska baza podcenjena.«

Nisem šel preverjat Azizove zgodbe o Nemcih, ki perejo krompir v Italiji. Tudi če si jo je izmislil, je dobro razložila njegovo izhodišče.

»Nas Združene države ne napadajo zaradi človekovih pravic ali politične ureditve. Pravice in politična ureditev v Savdski Arabiji so veliko dlje od Amerike kot Irak. Mi smo sovražnik, ker trdimo, da smo Arabci v monopolnem položaju pri proizvodnji lahke nafte in da bi morali sami določati njeno ceno.«

Okrog tega vprašanja se je potem odvilo pol zgodovine prve polovice enaindvajsetega stoletja. Samoumevno je, da se je vsa vrtela okrog Iraka. Če v Bagdadu zvečer na obrobju mesta globoko vdihneš, zavohaš nafto pod peskom. Na nekaterih poljih je treba vrtati samo dvesto metrov globoko. Če odmislimo ceno vojn, je to najbolj poceni bogastvo na svetu.