Intervju: Resni investitorji v Sloveniji nimajo sogovornika

Matej Runjak, član uprave Slovenske odškodninske družbe

Članek slika

Član uprave Slovenske odškodninske družbe (Sod) Matej Runjak zagovarja centralizacijo državnega premoženja, kot jo predvideva zakon o Slovenskem državnem holdingu. Investitorji, ki jih v Sloveniji zanima neko podjetje, morajo namreč imeti le enega sogovornika, je dejal v pogovoru za STA.

Slovenska odškodninska družba je bila ustanovljena kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem iz denacionalizacije, nato so bile njene pristojnosti razširjene na izplačila tudi drugih vrst odškodnin, danes pa velja za družbo, ki bo s prodajo državnega premoženja poskrbela za proračun. Koliko premoženja sploh imate v upravljanju?

S to številko je zelo nehvaležno operirati javno. Večina družb, ki jih imata država in Sod v portfelju, ne kotira na borzi in nima znane tržne dnevne cene. A tudi pri tistih, ki kotirajo na borzi, je težko govoriti o realni tržni ceni, saj je naš kapitalski trg zelo plitek. Tudi knjigovodska vrednost je problem, kakšna je npr. knjigovodska vrednost banke, ki bo jutri dokapitalizirana? Te družbe so vredne toliko, kot so zanje pripravljeni plačati potencialni kupci.

Številna od teh podjetij so malo vredna ali celo v stečaju.

Večina teh podjetij odslikava splošne razmere v slovenskem gospodarstvu. Tudi portfelji bank so zelo podobni. Poskušamo pač uporabiti zdravo pamet: pri podjetjih, ki dobro poslujejo, skrbimo, da poslovanje ostane na tej ravni oz. se še izboljša, pri slabših pa se poskušamo z našimi upravljalci malo bolj angažirati in pomagati pri prestrukturiranju poslovanja podjetja.

DZ je junija sprejel seznam 15 podjetij za prodajo. Za Helios ste že našli kupca, za pet podjetij so postopki v teku. Kako ste zadovoljni z uresničevanjem načrta prodaje teh naložb?

Na teh postopkih delamo zelo intenzivno, čeprav je morda navzven videti, da bi lahko tekli hitreje. Imamo veliko organizacijskih problemov, predvsem zaradi dejstva, da upravljanja državnega premoženja in prodajnih postopkov nimamo skoncentriranih na enem mestu. Veliko več časa moramo namreč žrtvovati za sama pripravljalna dejanja, kot bi jih sicer. Kljub vsemu pa ti postopki tečejo profesionalno in transparentno.

Kakšna je časovnica za naprej?

Neke splošne časovnice ni, razlikuje se od podjetja do podjetja. Prodajne postopke želimo zaključiti čim prej, a pod pogojem, da so vodeni transparentno, hkrati pa da iztržimo maksimalno ceno, torej da privabimo čim večje število kupcev, ki si med seboj konkurirajo.

Je res, da želi država za naložbe iz paketa, če izvzamemo NKBM, prodati ali vsaj skleniti prodajne pogodbe do konca leta 2014?

Kjer je finančni svetovalec že izbran, mislimo, da je ta rok povsem realen. Taka je denimo naložba v Telekomu Slovenije. So pa v tem paketu tudi podjetja, ki potrebujejo nekaj več časa za pripravo postopka prodaje in še ni mogoče govoriti, da bi bili prodajni postopki zaključeni v letu 2014.

Pri katerih naložbah se Sod pri iskanju potencialnih strateških partnerjev sooča z največ izzivi?

Najbolj kompleksen postopek je zagotovo postopek prodaje Telekoma Slovenije. To je tudi daleč največje podjetje v tem paketu. To je za nas kar velik izziv, res pa imamo zelo dobro podporo s strani pravnih in finančnih svetovalcev.

Kako kaže s prodajo Telekoma Slovenije, ki je najpomembnejše ime na seznamu? Govori se, da obstaja nekaj močnih interesentov - poleg Deutsche Telekom naj bi ti prihajali iz Rusije, Turčije in po nekaterih informacijah tudi z Norveške.

Zanimanje za Telekom Slovenije obstaja in tega smo veseli. Naša edina skrb je, da vsem interesentom omogočamo enake pogoje, vnaprej ne preferiramo nikogar in tudi izključujemo ne nikogar. Naš namen je, da se vzpostavi konkurenca med možnimi kupci in da se potem odločimo za najugodnejšega. Imen pa v tej fazi prodajnega postopka ni korektno komentirati.

Kako je z zahtevami resornega ministrstva glede telekomunikacijske infrastrukture?

Za nas je merodajen dokument državnega zbora in tega se držimo.

Iz nekaterih izjav je razumeti, da je Aerodrom Ljubljana tik pred prodajo upravljavcu beneškega letališča. Lahko to komentirate?

Aerodrom je odlična družba. Tudi zanjo velja povsem enak postopek kot za ostale družbe s tega seznama. Govorice o nekih preferiranih kupcih so nerealne in neresnične, naš edini namen je privabiti čim širši nabor potencialnih kupcev.

Bi bil lastnik iz neposredne regije grožnja ali priložnost za ljubljansko letališče? Kakšni so glavni cilji in pogoji, ki jih Sod zasleduje oz. postavlja v tem postopku?

Pri prodaji vsake družbe poskušamo upoštevati čim več mnenj različnih deležnikov. Ključna pri vseh teh prodajah je seveda cena, je pa treba imeti v mislih tudi ostale dejavnike. V tej fazi postopka takšno vprašanje težko komentiram.

Kako je z Adrio Airways, kjer je odprto še vprašanje preiskave skladnosti državne pomoči z evropsko zakonodajo? Sod še vedno načrtuje tudi uresničitev tega prodajnega postopka?

Tudi Adria je na tem spisku; za nas ta spisek velja in potrudili se bomo po naših najboljših močeh, da ta postopek izvedemo. Na mnenje Evropske komisije nimamo vpliva in le čakamo, kakšen bo izid. Je pa to mnenje zelo velik izziv za sam postopek prodaje. Kot veste, je bil pri Adrii en postopek prodaje že v teku, kjer pa bi bilo treba v postopek pritegniti tudi banke upnice, za kar nismo imeli ustreznih pooblastil, zato smo se odločili, da ga ustavimo in začnemo z novim.

Kako je z NKBM, ki naj bi jo država po dokapitalizaciji in popolni nacionalizaciji prodala nekje do konca 2016? Se bo ta postopek zdaj vodil ločeno glede na njegove posebnosti?

Vsako podjetje ima svoje posebnosti in jih poskušamo v maksimalni možni meri upoštevati. Z dokapitalizacijo in prenosom slabih terjatev bo banka čista in verjamem, da bo zanimiva za potencialne investitorje.

Na seznamu ni Zavarovalnice Triglav, v kateri ima Sod skupaj z državo 62 odstotkov delnic. Zakaj?

Ne vem, zakaj. To je zadeva za DZ, ki je ta seznam potrdil. Na Sodu se ne vpletamo v odločitve lastnikov, temveč izvršujemo naše naloge, ki so upravljanje državnega premoženja in prodaja podjetij s tega seznama.

Seznam podjetij je marsikoga presenetil. Opozicija vladi očita, da ga je pripravila brez klasifikacije naložb in brez jasnega cilja, kaj želi s prodajami doseči. V kakšni meri ste sodelovali pri pripravi tega seznama in kako odgovarjate na te očitke?

Od obstoječega vodstva Soda po mojem vedenju nihče ni nihče sodeloval pri sestavi tega seznama, zato ga težko komentiram. Sprejeli smo ga kot dano dejstvo in ne razpravljamo o tem, katera podjetja in zakaj so na njem.

Novi zakon o Slovenskem državnem holdingu je v obravnavi v DZ. Predvidel bo pripravo strategije upravljanja naložb. Ali jo že pripravljate?

Upamo, da bo zakon o holdingu sprejet, ker se nam zdi pravilna smer pristopa k upravljanju državnega premoženja. Zdi se nam pravilno, da se takoj z zakonom sprejme tudi strategija upravljanja državnega premoženja, ki opredeljuje cilje države na tem področju. Pri njeni pripravi smo aktivno sodelovali z ministrstvom za finance, na koncu pa jo bo seveda potrjeval DZ, SDH pa jo bo izvajal.

Katere so tiste strateške gospodarske panoge, ki bi jih morali v strategiji posebej izpostaviti?

Predvsem je treba doseči širši družbeni konsenz, kaj je za to državo res strateškega pomena, pri tem pa navesti tudi pametne razloge, zakaj to je strateško. Ocenjujem, da bo na tem spisku razmeroma malo podjetij. Tudi druge države imajo le po nekaj strateških podjetij, ki jih za vsako ceno ohranjajo v lastništvu, ostala pa so prepuščena trgu. Predvsem pa si moramo odgovoriti na vprašanje, v katero smer želimo gospodarsko razvijati to državo.

Kako odgovarjate na pomisleke nekaterih, da država prodaja tudi deleže v uspešnih podjetjih, ki redno izplačujejo razmeroma visoke dividende, kakršno je denimo Žito?

Verjetno ni nobenega razloga, da bi država ostajala strateški lastnik v podjetjih, ki se ukvarjajo z mlinarstvom, pekarstvom. Ni pa nič narobe, če ima država v takšen podjetju nek delež, a to je stvar upravljalca, ki v tem vidi priložnost za zaslužek. Žito je zagotovo uspešno podjetje, a cilj vsakega pametnega gospodarja je, da vzpostavi sistem, kjer je država lahko tudi portfeljski lastnik v tovrstnih podjetjih, če seveda upravljalec državnega premoženja ocenjuje, da lahko pri tem nekaj zasluži.

Žito se je že večkrat prodajalo.

Pri Žitu postopki tečejo po povsem enakih tirnicah kot pri ostalih podjetjih, seveda ob upoštevanju njegovih posebnosti. Ocenjujemo, da bo podjetje zanimivo, prodaja se nekaj več kot polovičen paket in prodajalci smo usklajeni v pristopu k prodaji.

Poleg kupnine je cilj države pri prodajnih postopkih tudi pridobitev novih znanj pri upravljanju podjetij in zagotovitev njihovega hitrejšega razvoja. Ste v dosedanjih stikih naleteli na dovolj strateških interesentov, ki bi lahko izpolnili oba cilja in preprečili, da bi novo lastništvo vodilo v nazadovanje podjetij?

Mislim, da ima Slovenija velik problem z zaprtostjo. Vsak tujec prinese nek nov pogled na zadeve zunaj in težko razumem, da gre za razprodaje, da to ni primerno... Zame je ravno obratno: ravno to je nacionalni interes - da si odpreš obzorja, se pustiš podučiti o nekih novih praksah, širiš svoje razumevanje sveta ... V tej dvomilijonski dolini smo zadostni sami sebi in zagotovo nam manjka zunanjih pogledov. Točno to je prednost odpiranja tudi tujim investitorjem, namreč da pridejo v Slovenijo neke nove prakse, da imajo mladi perspektivo in delovna mesta ter možnost profesionalnega razvoja tudi v tujini, da se še bogatejši vrnejo nazaj domov.

Kako ocenjujete štiri nedavne investicijske konference, na katerih ste sodelovali? Ste z videnim in slišanim zadovoljni? So postavljeni temelji za kakšne konkretne posle?

Takšne konference so zelo dobra poteza in zagotovo vložek v prihodnost, najprej v promocijo Slovenije in dokaz, da resno mislimo s privatizacijo. Tudi osebni pristop do potencialnih investitorjev pomembno širi njihovo zavest, da je država resna pri namenih prodaje določenih podjetij.

Koliko k temu pripomore dejstvo, da je navzoča predsednica vlade?

Njena navzočnost je pri takih zadevah nujna. Ona je tista, ki daje tempo, predvsem pa z njeno prisotnostjo tak dogodek postane vrhunski, saj se ga udeležijo tisti, ki v praksi sprejemajo odločitve o investicijah v posameznih družbah.

Je vlada na teh konferencah res predstavljala omenjeni seznam podjetij za prodajo ali pa je ponujala naprodaj tudi katero drugo premoženje države?

Kar se tiče Soda kot upravljalca, je predstavila seznam teh 15 podjetij in opravila individualne sestanke, predvsem v smislu pojasnjevanja samih postopkov, ne toliko podjetij. Je pa na teh konferencah sodelovala tudi javna agencija Spirit, katere namen je spodbujanje investicij v državo. Oni so zadeve zastavili nekaj širše in mislim, da je tako tudi prav.

Doslej sva govorila o privatizaciji državnih podjetij, pa vendar je naloga Soda upravljanje teh naložb, katerega namen je dolgoročno ustvarjanje vrednosti. Kako se giblje knjigovodska vrednost naložb v upravljanju? Podobno kot indeks SBI TOP?

Knjigovodska vrednost naših naložb pač odslikava stanje v gospodarstvu. Naše gospodarstvo ni zdravo. Vse se začne pri bankah, ki so dolga leta tajile to luknjo, posledično so trpela podjetja; prezadolžena niso začela sanacije, tista, ki so imela perspektivne programe, pa so bila verjetno žrtve danih razmer. Sod poskuša predvsem delovati v smeri aktivnega načina upravljanja - da opredelimo neko strategijo, tudi za podjetja, ki se ne prodajajo.

V zadnjih letih je bilo kar nekaj skupščin, na katere je Sod prišel s predlogom za višje dividende od predlaganih, ali pa je glasoval za takšen predlog malih delničarjev. Kako odgovarjate na očitke, da z namenom polnjena proračuna pobirate dobrim podjetjem dobiček, ki bi ga sicer namenila za razvoj?

Težko je reči, ali je vsako povečanje izplačila dividend res ekscesno in neprimerno. Dejstvo je, da država potrebuje dodatne vire za proračun. S tem ni nič narobe. Država ima kot lastnica vso pravico, da iz podjetja izplača zadržane dobičke, če ocenjuje, da to nima ustreznih programov in investicij, ki bi jih lahko s tem denarjem financiralo. Imamo podjetja, kot je denimo Aerodrom Ljubljana, ki nima nobenega finančnega dolga. Ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi moglo izplačati del zadržanega dobička v obliki dividend. Res pa imamo dividendno politiko razmeroma neurejeno.

Kako se sicer Sod pripravlja na dokončni začetek delovanja holdinga? Potekajo že kakšne operativne priprave na strokovnih ravneh?

Smo razmeroma dobro pripravljeni. Je pa še nekaj neznank; dokler zakon ni sprejet v DZ, dokončna oblika holdinga še ni znana. A mislim, da bistvenih pretresov ne bi smelo biti, saj že zdaj delujemo v okviru obstoječega zakona o SDH in čeprav se imenujemo Slovenska odškodninska družba, delujemo na zelo podoben način, kot bi delovali kot SDH.

Nadzorni svet SDH naj bi bil po novem sestavljen iz strokovnjakov, a nekateri se bojijo, da bodo zadaj stale politične strukture.

Ni stvar uprave, da komentira nadzorni svet. Kot državljan pa menim, da je za upravljanje državnega premoženja zelo pomembno, da je sestavljen iz kompetentnih strokovnjakov, ki razumejo upravljanje premoženja, poznajo cilje in vedo, v katero smer želijo.

Pa ste pri dosedanjih postopkih zaznali kakšne politične pritiske?

Že ves čas govorim, da je pristop, ko je vlada državnemu zboru v potrditev predložila spisek 15 podjetij za privatizacijo, optimalen. S tem imamo namreč potrjen seznam podjetij in le na Sodu kot upravljalcu je, da te postopke profesionalno izpelje. S tem se kakršenkoli vpliv politike in drugih interesnih sfer bistveno zmanjša. To seveda ne pomeni, da se z nikomer ne pogovarjaš. Podobno bo tudi pri strategiji, ki jo bo potrdil DZ in bo jasno vodilo upravi SDH, kako naj upravlja premoženje in to maksimalno odmakne od dnevnih političnih trenj.

V čem vidite največjo prednost dejstva, da se bo z oblikovanje SDH upravljanje državnega premoženja skoncentriralo na enem mestu?

Bom povedal primer. Pride tuj investitor, ki ga Slovenija zanima kot odlična geostrateška točka in vidi priložnosti v določenih podjetjih. Gre do določenih ljudi, torej na finančno ministrstvo, gospodarsko ministrstvo, Sod, Kad, DSU, kjer so lastniki tega istega podjetja, ki ga zanima. Vsak mu da nekoliko drugačen odgovor in ta človek gre nato nazaj domov, ker se ne more z nikomer dokončno dogovoriti. To je ključni problem Slovenije - da resni investitorji nimajo sogovornika. Pogovarjati se morajo le z eno upravo z jasnim mandatom, kaj lahko in česa ne. To je cilj centralizacije upravljanja državnega premoženja.

Kakšno je vaše stališče glede Kapitalske družbe? Bi morala ostati samostojna pravna oseba in tudi samostojno upravljati s svojim premoženjem, ali naj se jo vzame pod okrilje SDH?

V Sodu bomo spoštovali odločitev v okvir zakona o SDH, pa kakršna bo. Jaz osebno pa zagovarjam centralizacijo državnega premoženja. Ne vidim razloga, zakaj država ne bi mogla imeti vsega svojega premoženja v eni vreči in upravljanega pod eno kapo. To je najbolj enostavno in najbolj čisto.

Pa razumete bojazni, da bo zmanjkalo denarja za pokojninsko blagajno, če bo Kad prešel pod okrilje holdinga?

Težko razumem te bojazni, saj so vsa ta podjetja v državni lasti. Na koncu je vseeno, iz katere vreče plačamo, na koncu je to vedno denar države in davkoplačevalcev. Zato je bolje, da imamo eno vrečo in ves čas vidimo, ali imamo dovolj premoženja za pokritje obveznosti. To je najbolj čista gospodinjska logika. Bolj kot zapletaš, manj transparentno je vse skupaj.

SDH bo moral biti glede na trenutno stanje v Sodu najverjetneje kadrovsko okrepljen, če želi upravljati s premoženjem? Se bo na nižjih ravneh kombiniralo obstoječe kadre vseh trenutnih upravljalcev državnega premoženja? Bo prišlo do kakšnih novih razpisov?

Pri trenutnih upravljalcih državnega premoženja je kar nekaj ljudi, ki so profesionalci, imajo bogato zgodovino upravljanja družb in dobro vodijo postopke. Je pa povsod veliko prostora za izboljšave, a ni nujno, da pride do povečanja števila ljudi, lahko gre le za spremembo strukture.

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja