Intervju: Zategovanje pasu ni rešitev za Evropo

Jeff Madrick, ameriški ekonomist, novinar, analitik in profesor

Članek slika

Ameriški ekonomist, novinar, analitik in profesor Jeff Madrick je v pogovoru za STA ob peti obletnici propada banke Lehman Brothers omenil tudi krizo na stari celini. Izrazil je prepričanje, da politika zategovanja pasu ni dobra in da takšen pristop ni rešitev za Evropo.

Madrick je direktor Schwartzovega centra za analize ekonomske politike pri newyorški univerzi New School, višji član Rooseveltovega inštituta in urednik gospodarske revije Challenge. Dela tudi kot izredni profesor na kolidžu Cooper Union in je reden gost informativnih oddaj ameriških televizij.

V preteklosti je bil urednik revije Business Week ter novinar in komentator televizije NBC. Bil je tudi gospodarski svetovalec pokojnega senatorja iz Massachusettsa Edwarda Kennedyja. Napisal je številne dela s področja ekonomije, nazadnje leta 2011 knjigo "Doba pohlepa: Zmagoslavje financ in zaton Amerike".

Zakaj je leta 2008 propadla investicijska banka Lehman Brothers, kar je bil potem začetek velike finančne in gospodarske krize?

Banka je bila močno vpletena v nepremičninske posle oz. posle z drugorazrednimi hipotekarnimi posojili, ki so v tistem času začeli hitro izgubljati vrednost. V podobnem položaju so bile tudi druge finančne ustanove, kot so Merrill Lynch, Goldman Sachs, JP Morgan, Morgan Stanley, Bear Stearns. Lehman Brothers je bila velika investicijska banka in je delovala kot finančni posrednik za številna podjetja, ki so se prestrašila in začela umikati denar. Banka je bila žrtev propadajočega stanovanjskega trga in medsebojne prepletenosti Wall Streeta.

Ampak temelji krize so bili podani že prej. Nekateri krivijo administracijo predsednika Billa Clintona, ki je sodelovala pri ukinitvi zakona Glass-Steagall, sprejetega po veliki gospodarski depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja.

Res je. Velik del problema je nastal tudi zaradi deregulacijskih ukrepov in odnosa Clintonove administracije do pomanjkljivega uveljavljanja regulacije centralne banke Federal Reserve, takrat pod vodstvom Alana Greenspana. Clintonovi so ustavili regulacijo izmenjav kreditnega tveganja (credit default swaps) in zakon Glass-Steagall.

Ta zakon je bil, resnici na ljubo, takrat že precej zvodenel, saj so komercialne in investicijske banke lahko delovale enako pred veliko depresijo, vendar pa je njegova odprava dovolila tudi združevanje bank z zavarovalnicami in drugimi korporacijami ter prepletanje poslov. Primer je zavarovalnica AIG. Finančne ustanove so postajale velikanske in so začele temu primerno povečevati tveganja.

Potem ko je pustila propasti Lehman Brothers, se je republikanska administracija Georgea Busha ml. lotila reševanja sistema, čeprav je bilo to v nasprotju z njeno filozofijo prostega trga. Zakaj so vendarle ukrepali?

Pred petimi leti je zavladal velik strah in občutek je bil, da bo vse zgrmelo v prepad. Če ne bi ukrepali, bi bilo verjetno precej huje. Program za reševanje finančnih ustanov (Tarp) in drugi ukrepi so zaustavili krvavitev. Bushevi administraciji je treba dati priznanje za to. Vendar pa ni ustvarila pogojev za ponoven zagon gospodarske rasti.

Podlaga za krizo je bila torej postavljena v času demokratske administracije, reševali pa so jo republikanci?

Ko ljudje, kot je Larry Summers, pravijo, da odprava zakona Glass-Steagall ni imela ničesar opraviti s finančnim zlomom, je to zelo narobe. Clintonova administracija je prav tako dovoljevala pretirano nagrajevanje direktorjev v obliki delniških opcij. To je seveda gnalo podjetja v zviševanje cen delnic z agresivnimi strategijami, ki so vključevale pretirano izposojanje in računovodske trike.

V 90. letih prejšnjega stoletja je moralo na stotine podjetij popravljati svoje računovodske podatke, ker so za kratkoročne dobičke kršila temeljna načela poslovanja. Clintonova administracija je bila zelo odgovorna za zlom, in v svoji zadnji knjigi Doba pohlepa sem napisal, da so bila 90. leta eno najbolj skorumpiranih desetletij v zgodovini.

Omenili ste Larryja Summersa, ki velja za favorita predsednika Baracka Obame za naslednika Bena Bernankeja na čelu ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed). Mislite, da je primeren?

Ne morem si predstavljati, zakaj bi ga kdorkoli postavil na čelo Feda. Ne le zaradi tega, kar je delal pri Clintonu, kjer je bil finančni minister, ampak tudi zaradi tega, kar je svetoval predsedniku Obami. Preveč poudarka je dajal odpravljanju proračunskega primanjkljaja in premalo proračunskim spodbudam za rast. Summers je tudi do bridkega konca branil visoke nagrade za direktorje Wall Streeta, na primer za zavarovalnico AIG, ko se je reševala s proračunskim denarjem.

Obama se je krize lotil s sprejetjem stimulacijskega zakona in drugimi ukrepi, pri čemer se je nenehno spopadal z republikansko opozicijo. Mislite, da je naredil dovolj?

Stimulacijski paket iz leta 2009 zanesljivo ni bil dovolj velik, čeprav ni jasno, ali bi sploh lahko dobili večjega. Veliko preveč je bilo davčnih olajšav in premalo stimulacijske porabe. Obama ni niti poskusil dobiti še drugega kroga stimulacije, kar bi moral, ker je bilo okrevanje prepočasno. Poleg tega ni nikoli hvalil zakona kot uspešnega, kajti dejstva so jasna. Recesija se je končala kmalu po sprejetju stimulacijskega zakona. Obama je prav tako bolj skrbel za proračunski primanjkljaj kot za gospodarski zagon. Summers je imel pri tem verjetno veliko vpliva.

V času Obamovega prvega mandata je bila sprejeta reforma regulacije finančnega sistema. Ali je to prispevalo k temu, da smo danes morda bolj varni pred naslednjim velikim zlomom?

Reforme so bile zmerne, zato smo le zmerno bolj varni. Nekaj novih regulacij glede izvedenih finančnih instrumentov so sprejeli. Še najpomembnejši dosežek je zahteva, da banke povečajo svoj kapital. Pomembna je tudi ustanovitev posebnega odbora za zaščito potrošnikov.

Vendar pa še vedno niso uveljavili Volckerjevega pravila, ki bi ščitilo ljudi pred prevelikim igračkanjem velikih bank. Finančne ustanove so še vedno prevelike in lahko porušijo trg. Velike banke bi morali razbiti in strogo ločiti normalno bančno poslovanje od investicijskega. Bančna industrija je dobila veliko koncesij.

Zakaj tako velik odpor do regulacij, ker bi večja stabilnost sistema verjetno koristila vsem njegovim delom. Kaj je v ozadju? Ideologija? Pohlep?

To in dejstvo, da imajo banke močne lobiste, ki so politikom dali vedeti, da ne bo več denarja za kampanje. Krepko so pretiravali s tarnanjem, da jim bo strožja regulacija onemogočila posojati denar. Vedeti morate, da je ideologija ameriške ekonomske pravovernosti zelo konservativna in zavrača regulacijo. Ideološka predpostavka, da regulacija zatira posle, je še vedno tu.

Podatki kažejo, da so najhujše posledice krize utrpeli navadni ljudje, ki zanjo niso bili krivi. Glavni igralci niso bili deležni kazenskega ali civilnega pregona. Zakaj?

Skorajda ni bilo poskusov, da se koga kazensko preganja, kar je nezaslišano. Del problema je morda v zakonodaji, v okviru katere je težko dokazati krivdo. Mislim pa, da je bil splošen odnos na pravosodnem ministrstvu ter na Komisiji za vrednostne papirje in borzo tak, da direktorjev velikih bank niso jemali kot velikih pokvarjencev ali zločincev, kar mislim, da ni prav.

Kriza je iz ZDA preplavila ves svet. Tudi Evropo, ki se še vedno ubada z dolžniško krizo. Za njeno reševanje obstajata nekako dva recepta - zategovanje pasu ali novo zadolževanje do okrevanja. Kaj vi mislite o tem?

Zategovanje pasu je bila dramatična in tragična napaka, ki je poglobila recesijo v Evropi in močno povečala brezposelnost. Slišim tega nespametnega španskega premiera (Mariana Rajoyja), ki pravi, da zdaj, ko so dosegli minimalno rast, to pomeni, da je bilo zategovanje pasu uspešno. Vendar povsem zanemarja zelo visoko stopnjo brezposelnosti in dolgotrajno trpljenje ljudi.

Politike zategovanja pasu ne podpira nobena resna ekonomska raziskava, čeprav jo tudi v ZDA podpira veliko ekonomistov. Doživljamo vrnitev konservativne prevlade v gospodarski politiki in pozabo Johna Maynarda Keynesa.

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja