»Kriza trga zemeljskega plina še ni zapustila«

»Kriza trga zemeljskega plina še ni zapustila«

Trg zemeljskega plina se še vedno sooča s posledicami gospodarske krize in postavljajo se vprašanja, kaj se bo zgodilo v prihodnjem petletnem obdobju, je povedal predsednik uprave Geoplina Alojz Stana. Poraba plina v Sloveniji se je zmanjšala, v industriji ne gre pričakovati večjih naložb.

Krizno ogledalo: Kako se posledice svetovne gospodarske krize kažejo na trgu zemeljskega plina?

Alojz Stana: »Trg zemeljskega plina v EU je bistveno spremenjen, če primerjamo lansko leto z letoma 2007 in 2008. Do leta 2008 je bilo zelo omejeno trgovanje na “spot” trgih. Takrat še niso bili končani vsi projekti uplinjanja zemeljskega plina, predvsem v severnem delu Evrope, in projekti utekočinjanja plina v Katarju in drugje. V tem času se je v ZDA uveljavila nova učinkovita tehnologija vrtanja v skrilavec in ZDA so v letu 2009 prvič postale bolj ali manj samozadostne, z lastno oskrbo plina. Posledično so za ladje z utekočinjenim zemeljskim plinom (UZP), ki so bile v preteklosti namenjene v ZDA, iskali nove porabnike.

Po letu 2008 se je začela svetovna finančno-ekonomska kriza in poraba plina je padla. Pričakovana rast na azijskem trgu (predvsem na Kitajskem in v Indiji), o kateri smo govorili v preteklosti, še ni v polni veljavi. V Evropi so se pojavili presežki plina iz dolgoročnih pogodb in veliki trgovci so plačevali pogodbene kazni za neprevzete količine. V letu 2009 je bilo pri Gazexportu okoli pet milijard kubičnih metrov neprevzetih količin s strani evropskih kupcev, leta 2010 za 100 odstotkov več, torej 10 milijard kubičnih metrov. Likvidnost na “spot” trgih in plinskih središčih je rasla, predvsem s severa Evrope proti jugu. Likvidnost je tradicionalno zelo velika v Veliki Britaniji, raste tudi v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji.

Pojavljajo se vprašanja, kaj se bo zgodilo v prihodnjem tri- oziroma petletnem obdobju – bodo prevladale oziroma zagotavljale zanesljivost oskrbe dolgoročne pogodbe ali bo likvidnost trga tako visoka, da bo trg kot tak preko uravnoteženja s ceno tudi v prihodnje lahko zagotavljal količinsko zanesljivost dobav. Vzporedno se pojavlja tudi vprašanje cenovne politike, se pravi vprašanje, ali bodo prevladovale v pogodbah opredeljene cenovne povezave – formule na nafto in njene derivate – ali pa bo cena vezana na gibanje ponudbe in povpraševanja. Plinski trg je zelo dinamičen in je nehvaležno napovedovati, kaj se bo zgodilo. Mislim, da se v tem trenutku odpira več dilem, kot je ponujenih odgovorov.«


K.O.: Torej kriza še ni zapustila tega trga?

A.S.: »Če gledava posledice finančno-gospodarske krize, ne. Neprevzete količine plina so se lani v primerjavi z letom 2009 podvojile. Številna podjetja, ki trgujejo s plinom, so pristopila k pogajanjem z dobavitelji, ki so bila bolj ali manj uspešna. Pritisk je zelo velik predvsem na cenovno politiko – obstoječe formule in povečanje fleksibilnosti oziroma zmanjšanje minimalnih količinskih zavez.«

K.O.: S tem se je v letu 2010 srečeval tudi Geoplin …

A.S.: »Lani smo bili zelo aktivni, pogajali smo se z vsemi našimi dobavitelji. Z alžirskim Sonatrachom in ruskim Gazexportom smo poganja zaključili, komercialne pogoje in tudi količinsko fleksibilnost smo uspeli uskladiti in jih približati pričakovanjem in zahtevam trga.«

K.O.: Kako je kriza vplivala na porabo zemeljskega plina v Sloveniji?

A.S.: »Glede na leto 2008 je padec povpraševanja okoli 10-odstoten. Razlika je relativna, saj so se določeni ponudniki in odjemalci dodatno vključili v trgovanje. Uspeli smo priključiti in oskrbujemo Termoelektrarno Šoštanj, ki ima dve turbini na plin, ki dnevno obratujeta. Hkrati se nekateri pravni subjekti ne odločajo več za nadaljnjo proizvodnjo in ta segment porabe je izgubljen. Trg diha, igralci niso vedno isti. Pri prodaji plina v Sloveniji ne beležimo rasti.«

K.O.: Koliko plina porabi Slovenija?

A.S.: »Okoli milijardo kubičnih metrov letno.«

K.O.: Ali je kdaj poraba presegla milijardo kubičnih metrov?

A.S.: »Leta 2005 je bila poraba najvišja, Slovenija je porabila več kot 1,1 milijarde kubičnih metrov zemeljskega plina.«

K.O.: Kako kaže v prihodnje?

A.S.: »Pogledati je treba širše gospodarsko okolje. Ni moč pričakovati večjih investicij v industrijo, ki bi bistveno povečale povpraševanje po zemeljskem plinu in tako v industriji ne gre pričakovati rasti porabe zemeljskega plina. V segmentu gospodinjstev je prihodnost odvisna od tega, kako uspešni bodo distributerji pri priklapljanju novih porabnikov na obstoječo mrežo. Tu lahko predvidimo rast do enega ali poldrugega odstotka letno. Možna je tudi uporaba zemeljskega plina namesto obnovljivih virov energije (sonce, veter), ko ti niso na razpolago. Večjo porabo plina bi lahko pričakovali le, če bi se odločili, da bomo v Sloveniji proizvajali električno energijo iz plina oziroma pospeševali kogeneracije, trigeneracije, mikrokogeneracije in toplotne črpalke na zemeljski plin. Projekt, ki je najbližje uresničitvi, je soproizvodnja toplotne in električne energije v TE-TOL v letu 2014.«

K.O.: Koliko je gospodinjskih odjemalcev?

A.S.: »Na distribucijo je priključenih več kot 125.000 odjemalcev, od tega 90 odstotkov gospodinjskih odjemalcev, kar predstavlja eno tretjino porabe plina v Sloveniji.«

K.O.: Omenili ste, da bi poraba lahko narasla, če bi se odločili za elektrarne na plin. Ali je plin konkurenčen pri proizvodnji električne energije?

A.S.: »To je zelo kompleksno vprašanje, upoštevati je treba več parametrov, od cene električne energije in plina do vrednosti kuponov za izpuste CO2 in evropske usmeritve k obnovljivim virom energije. V nekaterih segmentih je zemeljski plin pri pretvorbi v električno energijo zelo konkurenčen, vendar nikakor ne za osnovno proizvodnjo električne energije v pasu. Zemeljski plin je med fosilnimi gorivi, če odštejemo premog, najcenejši in ima dobre možnosti za uporabo pri pretvorbi v električno in toplotno energijo ter hlad, predvsem v kogeneracijskem ciklu. Mislim, da bo zemeljski plin eden od nosilnih energentov pri prehodu v nizkoogljično družbo.«

K.O.: Ali bi bila namesto premogovnega šestega bloka šoštanjske termoelektrarne plinska elektrarna z enako zmogljivostjo konkurenčnejša?

A.S.: »Na to je težko in nehvaležno odgovoriti. Treba je pogledati drugače. Do leta 2014 slovenski prostor ne omogoča priključitve večjega novega plinskega porabnika, saj so transportne zmogljivosti zasedene oziroma premajhne. To je tudi razlog, da naše hčerinsko podjetje Geoplin plinovodi investira v gradnjo novih prenosnih zmogljivosti. Pojavlja se tudi vprašanje, kako velik je lahko porabnik, ki bi ga na novo priključili, in v kakšnem režimu bi lahko deloval, da bi ga lahko nemoteno oskrbovali. Možnosti, da priključimo in oskrbujemo večje objekte, obstajajo, toda 600 MWh objekt bi bil zelo velik teoretični izziv. Na prvi pogled se mi zdi, da zelo velik plinski objekt v majhni državi, gledano s stališča porabe zemeljskega plina, ni vedno dobrodošel, mogoče bi bilo lažje razmišljati o več manjših objektih in po možnosti v kogeneracijskem ciklu.«

K.O.: Gazprom, ki je tudi vaš največji dobavitelj, je napovedal, da bo letos predvidoma za 15 odstotkov zvišal ceno plina …

A.S.: »Cena zemeljskega plina je povezana z gibanjem cene nafte in menjalnim tečajem ameriškega dolarja in evra. Dokler bodo cene nafte rasle, se bo tudi cena plina zviševala. Pričakovati je, da bo cena zemeljskega plina letos rasla hitreje in bolj, kot je bilo napovedano.«

K.O.: Koliko se to pozna pri končnem porabniku?

A.S.: »Končnemu potrošniku v stanovanjski hiši ali stanovanju, ki za proizvajanje toplote uporablja zemeljski plin, se ob dvigu cene zemeljskega plina dvig cene energenta na njegovem računu prepolovi. Cena zemeljskega plina predstavlja na položnici okoli 55 odstotkov, ostalo so drugi stroški. Če se cena zemeljskega plina podraži za eno enoto, na položnici to pomeni zvišanje za pol enote.«

K.O.: Nekateri evropski odjemalci plina prosijo Gazprom za znižanje. Ali boste temu sledili tudi v Geoplinu?

A.S.: »Z Gazexportom smo se aktivno in intenzivno dogovarjali v letu 2010 in dosegli komercialni dogovor, primerljiv s podjetji, bistveno večjimi od nas, ki so se tudi dogovarjali z ruskim partnerjem. Komercialne pogovore bomo vsekakor nadaljevali tudi v prihodnje.«

K.O.: Decembra ste napovedali, da boste letos razvijali nove projekte. Lahko kaj več poveste o tem?

A.S.: »Gospodarske razmere v svetu so določene projekte upočasnile. Primer terminala za UZP na Krku, ki je bil v letih 2008 in 2009 v močnem zagonu, je lani zagon pričel izgubljati in to se bo nadaljevalo tudi letos in prihodnje leto. Razlog pa je zelo enostaven – poraba plina se je zmanjšala, kupce za nove plinske projekte je težko najti. Želeli smo imeti pomembno vlogo v kogeneracijah v slovenskem prostoru, a lani ni bila zgrajena niti ena večja. Precej aktivno se dogovarjamo s Petrolom na področju stisnjenega zemeljskega plina za pogon osebnih avtomobilov. Ta projekt ima realne možnosti za uresničitev. Z Energetiko se pogovarjamo tudi glede ljubljanskega mestnega prometa, zanimiva so tudi podjetja ESCO (Energy Service Company). V teh projektih nismo tisti, ki bi odločali, vendar stremimo k temu, da bi zvišali porabo plina v Sloveniji.«

K.O.: O kolikšni vrednosti naložb govoriva?

A.S.: »Za različne naložbe smo rezervirali nekaj milijonov evrov.«

K.O.: Ali ste lahko bolj konkretni?

A.S.: »Manj kot 10 milijonov evrov.«

K.O.: In več kot pet milijonov evrov …

A.S.: »Tako je.«

K.O.: Govoriva o dolgoročnih projektih?

A.S.: »Da in ti se ne zgodijo tako hitro, kot je bilo napovedano. Za projekte z daljšo dobo vračanja ni zanimanja. Podjetja svoj naložbeni kapital namenjajo v hitreje povračljive projekte. Letos bomo imeli v Sloveniji precej likvidnostih težav, ta podjetja se tudi ne bodo zelo hitro revitalizirala. Za rast podjetij bo namreč treba zvišati njihovo raven obratnih sredstev, tudi investicijskih. Poleg tega v bančnem sektorju ne vlada ravno klima pospeševanja vložkov v podjetja in podjetja se temu primerno tudi odzivajo. Ko bodo denarni tokovi normalno stekli, bodo podjetja rasla hitreje oziroma po naših pričakovanjih.«

K.O.: Koliko ste lani namenili za naložbe?

A.S.: »Sredstva so bila namenjena v približno enaki višini, vendar niso bila koriščena. Razlog je v tem, da projekti, ki smo se jih želeli lotili, v danem času niso bili dovolj aktualni, da bi jih naši partnerji, s katerimi smo to želeli storiti, realizirali. Če na primer pogledamo kogeneracijo, mora biti na eni strani zagotovljen ponor toplote – nek industrijski proces potrebuje določeno količino toplote, na drugi strani pa mora biti nekdo zainteresiran za naložbo. Ta bo tudi zahteval jamstvo, da bo proces omenjeno toploto jemal naslednjih 10 ali 15 let. Takšnih industrijskih objektov, ki bi imeli zagotovljen ponor toplote in finančno konstrukcijo, ni ravno v izobilju. Ocenjujemo, da je v Sloveniji manj kot 10 primernih lokacij. Stvari gredo z upočasnjenim tempom naprej.«

K.O.: Kakšno je vaše stališče do terminalov za utekočinjeni plin na morju, tako italijanskih in morebitnih naših oziroma hrvaških. Ali bodo ti ob izvedbi projekta Južni tok sploh potrebni?

A.S.: »Treba je pogledati drugače. Proizvodnja zemeljskega plina v EU bo do leta 2035 upadala, do tega leta bo za skoraj 100 milijard kubičnih metrov manjša. To je približno toliko, kot porabi Velika Britanija ali Nemčija. Omenjenih 100 milijard kubičnih metrov bo treba pripeljati v Evropo iz nekih drugih virov. Verjetno bo prišlo do kompromisne rešitve in se bodo zgradile nove plinovodne prenosne zmogljivosti in novi terminali, vendar pa jih bo treba časovno uskladiti. Večina v preteklosti omenjenih projektov bo uresničenih.

Veliko število plinskih projektov na južnem koridorju, kot so Krk, Nabucco, ITGI, TAP idr., je predmet razprave že več kot pet let, nekateri celo deset, in izhajajo iz časov gospodarske konjunkture. V času krize, ko smo beležili padec porabe plina, in zdaj, ko se soočamo s stagnacijo, verjetno ni pravi trenutek za te projekte. Gospodarska klima se bo morala spremeniti in takrat se bodo ti projekti nadaljevali. Zdaj ni čas za izvedbo novih velikih projektov, je pa čas za načrtovanje, zato je večina projektov napovedanih po letu 2015 ali kasneje.«


K.O.: Kam se bo v prihodnjih treh, petih letih usmeril trg zemeljskega plina?

A.S.: »Poudariti je potrebno, da je zemeljski plin edini fosilni energent, za katerega je v vseh scenarijih svetovne porabe do leta 2035 predvidena rast. New Policies Scenario predvideva v evropskih članicah OECD 0,5-odstotno letno rast. Razmere na evropskem trgu se ne bodo bistveno spremenile, ker v industriji ne poznamo nobenega drugega energenta, ki bi lahko nadomestil plin. Pomembna vprašanja se pojavljalo predvsem pri transformaciji plina v električno energijo. Tu namreč še ni jasno, ali bo zemeljski plin tisti, ki bo vlogo, ki jo je imel doslej, obdržal, izgubil ali celo povečal.«

Priporoči članek prijatelju