Vprašanje je na prvi pogled nenavadno, saj smo že trdna članica evroobmočja. Vendar problem za Slovenijo ni tako nedolžen, odgovor pa ne preprost. Če želimo ohraniti evro, bodo potrebne velike strukturne spremembe v gospodarstvu, še prej pa v uradni ekonomski doktrini.
Težav, s katerimi se v državi soočamo, je precej. Prav toliko ali še več je odgovorov, ki prihajajo iz vrst strokovne javnosti in posameznih uglednih posameznikov.
Nekateri vidijo glavni problem v trmoglavosti upokojencev, ki niso pripravljeni pristati na realno znižanje svojih pokojnin, drugi kažejo s prstom na sindikate, ki se nočejo sprijazniti s daljšo delovno dobo in manjši zaščiti delovnih mest, tretji vidijo problem v študentih, ki domnevno nelojalno konkurirajo redno zaposlenim delavcem, za četrte so glavni problem tajkuni itd.
Nezadovoljstvo z gospodarsko in družbeno situacijo je celo tolikšno, da se je pred kratkim porajala ideja o resetiranju celotne družbe. V skrajnih primerih pa se popolna zavrača, da je bilo v zadnjih 20-tih letih storjenega karkoli pozitivnega. Včasih vsa raznolikost izpostavljenih problemov in iskanje rešitev spominjajo na izbiranje kandidatov za nogometno reprezentanco, kjer ima vsakdo drugačen pogled na to, kdo naj bi igral, koliko minut, na katerem položaju in zakaj.
Morda je srečna okoliščina, da imamo evro
Vendar ob vsej popolni kritiki na račun slovenske politike v zadnjih dvajsetih letih, ki je večinoma umestna, velja ugotoviti, da obstaja tudi nekaj pozitivnega, za kar jo je vseeno treba pohvaliti. Za vstop države v evropsko monetarno unijo. Čvrsta evropska valuta ima kot vse v ekonomiji slabe in dobre strani. Slaba stran evra je v tem, da se članice evroobmočja na nižjo konkurenčnost svojih izdelkov ne morejo več odzivati z devalviranjem nacionalnih valut, kot so to počele v preteklosti.
V podobnih situacijah pred nekaj desetletji bi Grki znižali menjalni tečaj svoje drahme, Španci pezete, Italijani lire in s tem bi se razrešili marsikateri problemi povezani s proračunskimi primanjkljaji, kar bi tudi povečalo konkurenčnost njihovih izvoznih podjetij. Taka praksa je bila za te države zasilna možnost, pri kateri ni bilo potrebno menjati notranjega gospodarskega ustroja. Namesto gospodarskega prestrukturiranja so danes torpedirane države konkurenčnost dosegale z golo devalvacijo.
V primeru enotne monetarne unije pa to ni več možno, saj evropska valuta, zaradi svoje zavezanosti k monetarni trdnosti, sili posamezne članice evroobmočja, da se na trgu prilagajajo drugače kot z devalvacijo: z večjo konkurenčnostjo gospodarstva oziroma z nemonetarnimi ukrepi.
Evroobmočje se bo v prihodnosti verjetno razdelilo na dva dela
Marsikdo pri nas bo pomislil, da je scenarij razpada evropske monetarne unije manj verjeten ali pa vsaj daleč. Vendar, če prelistamo dnevno časopisje in informacije, ki prihajajo iz Bruslja, Berlina in Pariza, vidimo, da vse skupaj le ni tako enostavno. Dogajata se dva procesa, ki bistveno vplivata na povečanje nevarnosti, da nekatere države, morda tudi Slovenija, celo izpadejo iz evroobmočja.
Prvi problem so dogodki vezani na Nemčijo in Francijo, oziroma dvojec Merkel-Sarkozy, ki soglasno nasprotujeta uvedbi evroobveznic ter za zdaj zavračata povečevanje jamstvenega sklada za države območja, ki bi padle v nesolventnost. Posebej zaskrbljujoče je mnenje nemškega volilnega telesa, ki čedalje bolj nasprotuje temu, da minuse v drugih državah Evropske unije pokrivajo nemški davkoplačevalci. Nemčija si je nedavno glede tega celo priborila, da pri kreiranju novih sredstev v okviru jamstvenega sklada na ravni Unije ne bo mogla biti preglasovana.
Drugi problem je ravnanje finančnih trgov, ki so začeli v evropskem tropu kot plenilci iskati žrtve med finančno oziroma gospodarsko šibkejšimi državami in jim zaračunavati višje obrestne mere pri nakupih njihovih obveznic. Če lahko politika probleme visoke zadolženosti in stagnirajočega gospodarstva pomete pod preprogo, pa tega problema pred finančnimi trgi ni mogoče skriti. Svetovni pokojninski skladi in drugi finančni upravitelji pozorno preučujejo, kdo bo v prihodnje dolgove lahko vračal in kdo ne. Kdor bo šibkejši, mu grozi dražje zadolževanje, kar gospodarske probleme držav v težavah še povečuje.
Obe vrsti dogajanj bi morale v Sloveniji sprožiti najvišjo stopnjo alarma. Pravijo, da se danes ne moremo poenotiti o ničemer, da vsak vleče na svojo stran. No, morda je priložnost za poenotenje v nečem, s čimer imamo vsi opravka: v evru. Lahko se poenotimo pri odgovoru na vprašanje, ali želimo v perspektivi ostati v evroobmočju? Ali želimo naše bodoče pokojnine prejemati v evrih? Ali želimo naše plače in druge dohodke prejemati v evrih? In ali želi država proračunske prihodke tudi v nadalje prejemati v evrih? Menim, da je pri vseh različnih pogledih v državi možno najti skupni imenovalec in reči: da, evro nedvomno želimo imeti tudi v prihodnjih desetletjih.
Taka preprosta opredelitev pa je le prvi korak k reševanju obstoječih gospodarskih in negospodarskih problemov. Že pokojni borzni strokovnjak Andree Kostolany je dejal, da dolgoročno ni mogoče imeti dobrega denarja in šibkega, nekonkurenčnega gospodarstva. Sedaj bi znani borznik rekel, da ni mogoče imeti evra in državno-monopolnega gospodarstva, kakršno pri nas prevladuje. Rekel bi še, da v Sloveniji potrebujemo notranjo spodbudo gospodarskih subjektov, podjetnikov, zaposlenih, obrtnikov in investitorjev, da svojo energijo vlagajo v nove ideje in gospodarski razvoj.
Če želimo vse to doseči, moramo brez zadržkov umakniti državo iz velikega dela gospodarstva, to je, prodati del državnih deležev zasebnemu kapitalu in odpraviti prekomerno regulacijo. V prispodobi, iz cest moramo umakniti umetne zapornice in druge ovire, ki motijo gospodarski promet. Ena od »cestnih ovir« so tudi previsoki davki in prevelika vloga državnih organov v vsakodnevnem gospodarskem življenju. V teh prazničnih časih se ne spodobi preveč kritizirati in udrihati. Poleg tega je bilo o tem prelito že veliko črnila. Rekel bi le tole. Mar ne bi bilo bolje in ceneje podjetjem in zaposlenim fizičnim osebam znižati davke ter tako stimulirati gospodarsko pobudo? Milton Friedman je nekoč dejal, da državni aparat lahko zavira gospodarstvo in zlorablja zakone, če ima premalo zakonskih okvirov za svoje delovanje. A je dodal, da obstaja tudi druga skrajnost, ko je pravil toliko, da te blokirajo pri zasebni iniciativi.
Dober denar gre skupaj s tržnim gospodarstvom
Zgodovina kaže, da so države s tržnim gospodarstvom imele dober denar in obratno, države z prevladujočim državnim gospodarstvom slab denar. Malo verjetno je, da bi lahko Slovenija odkrila nekaj novega oziroma čudežno formulo, ki bi demantirala te zgodovinske izkušnje. Veliko jih bo oporekalo, da so k nastanku tajkunov pri nas pripomogle prav razmere s preveč svobodnega trga. Temu je moč argumentirano nasprotovati z vprašanjem: katera banka je najbolj podpirala tajkunizacijo, oziroma je odobrila največ tajkunskih kreditov? Odgovor je na dlani: državna NLB. In četudi temu ne bi bilo tako, bi izgube ob tajkunskih kreditih s strani zasebnih bank, krili lastniki bank (domači in tuji); medtem, ko izgube državnih bank na koncu pokrivajo davkoplačevalci. Pustimo ZDA, govorimo o domačih razmerah. Tajkunizacija kot produkt prekomernega državnega gospodarjenja se je v negativnem pomenu dogajala predvsem na relaciji posameznikov povezanih z političnimi strankami oziroma državo. Takih tajkunizacij je bilo v primerih zasebnega kapitala (mislim na vložke, ki ne izhajajo iz kreditov) precej manj, če sploh.
Nasprotniki trga bodo tudi rekli, da se bodo s povečanjem tržne konkurence povečale socialne razlike in bogatenje. Zadnji požarni zid proti taki trditvi je, da imamo sedaj res zelo malo izbire, kajti na razpolago je morda le dvoje: da se odločimo za dober ali slab denar. Slabega smo nekoč pred 30 timi leti že imeli in, po pravici povedano, si njegove reprize le malokdo želi. Dober denar in dosedanja praksa pa istočasno ne bosta mogoča.
V upanju na boljše leto 2011 vam želim prijetne božično novoletne praznike!
