Prvi teden v septembru je bil poln novosti. Ne samo za prvošolčke, ki so prvič okusili, kako je prestopiti prag hrama znanja, ter spoznali, kakšna so pravila in zahteve nadaljnjih nekaj let.
Kot sem marca zapisal v članku z naslovom Se vidimo v naslednji vojni, se je v zadnjih mesecih spet odvijala močna bitka med trgom in inštitucijami na temo stroška zadolževanja robne Evrope. Sprva je celo kazalo, da je stava na razpad evrskega območja celo upravičena.
Vse do odločnega nastopa predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija, ki je že konec julija napovedal, avgusta orisal in septembra potrdil ukrepe za ohranitev evra. V finančnem svetu je vse od razširitve finančne krize naprej veljalo, da so vsi ukrepi reševanja evropskih voditeljev preblagi, prepozni in parcialni. Tudi ECB je bil zelo »markalizirana« ter je v prvi vrsti gledala na inflacijo v Evropi in ekonomsko stanje v Nemčiji. Največ prilagodljivosti za sproščanje monetarne politike so pokazali šele v trenutku nakazovanja slabitve nemškega gospodarstva. Ob vse nižjih kazalnikih stanja gospodarstva (PMI) v Evropi in svetu bi zgoraj omenjeno tezo spet potrdili.
Program kupovanja obveznic na trgu (OMT) z dospelostjo, krajšo od treh let, je odgovor na dolžniško krizo Evrope glede na prve odzive trga. Obveznice Italije in Španije so v preteklem tednu pridobile. Obresti, ki jih morajo plačevati, so sedaj na bolj »sprejemljivih« ravneh. Še posebej je treba omeniti, da obveznice, kupljene s strani ECB, ne bodo imele prednostne pravice pri poplačilu v primeru »bankrota« države, kot smo to videli v primeru Grčije.
Pojavljajo se številni kritiki omenjenega programa, na primer nemška centralna banka, saj vidijo v tem zniževanje motivacije vlad za izpeljavo nujnih reform in monetizacijo dolga ter s tem inflacijske pritiske. Da bi naslovili omenjeni problem, so v program zapisali pogoje, ki jih mora država izpolniti za njegovo aktivacijo, in sicer med drugim tudi uradno zaprositi za pomoč mednarodnih inštitucij. V primeru nespoštovanja zavez lahko ECB tudi kadar koli prekine operacijo. Torej koncept korenčka in palice.
Sprejeti ukrep pa lahko realno zaleže. Italija plačuje za svoj dolg okoli 4,2 odstotka na leto in je zadolžena za okoli 121 odstotkov BDP (maksimalno vrednost bo dosegla letos), a je zaradi nedelovanja trga kapitala primorana izdajati nov dolg po bistveno višji ceni. Tako bi nižji strošek obresti vodil v hitrejše okrevanje gospodarske rasti, lažjo izpeljavo reform, hitrejše zniževanje dolga v BDP in posledično lepšo skupno evroprihodnost.
Tako je treba pohvaliti Draghija, saj je z močnim vodenjem v težkih časih poiskal kompromisno rešitev, ki predstavlja tudi luč na koncu tunela za našo državo. Nova pravila v evrskem območju vodijo vse države z evrom iz vrtca v šolo. Uspešnost posamezne države pa bo tako kot za naše prvošolčke odvisna od samodiscipline in upoštevanja omejitev.
