Bo Bernanke imel živce in srečo Djordjevića?

Uspešen začetek sproščanja kreditnega krča

Fed je pričel s prvimi nakupi dolgoročnih državnih obveznic v višini 500 milijard ameriških dolarjev, kar je predsednik centralne banke Ben Bernanke poimenoval »sprostitev kreditnega krča«. Želel je, da bi se denar zopet nakopičil v bankah, ki bi lahko ponovno pričele z izdajanjem novih posojil. V želji po prilivanju olja na skoraj povsem ugasli gospodarski ogenj je sledila nova finančna injekcija v višini bilijona (tisoč milijard) ameriških dolarjev, s katerimi je Fed od bank odkupoval dolgoročne državne vrednostne papirje in hipotekarne obveznice.

»Šok terapija« je delovala. Fed je na prvi pogled dosegel svoje cilje. Cene dolgoročnih obveznic so poskočile, kar je imelo za posledico padec dolgoročnih obrestnih mer. Na dan, ko je Fed napovedal svoj veliki QE (prvo veliko povečanje svežega denarja v obtoku), so borzni indeksi pričeli dvomesečno evforično rast. Najava QE je tako zaključila največji padec borznih indeksov v zadnjih nekaj desetletjih. Od svoje najnižje točke v marcu 2009 je borzni indeks S&P 500 zrasel za nepričakovanih 83 odstotkov v naslednjih trinajstih mesecih in dosegel svoj vrh ravno v času, ko je Fed spravil v obtok še zadnje dolarje svojega velikega »zapitka«.

Drugi del načrta se ni odvil po pričakovanjih, zato je bil potreben QE2

Vednar pa je Fed od QE pričakoval več. Po prvotnih načrtih naj bi QE predstavljal dovolj veliko dozo poživila, ki bi pognala kri po žilah zlomljenega gospodarstva. A to se ni zgodilo. Gospodarska rast se je pričela zmanjševati in znaša manj kot dva odstotka. To je manj od pričakovanja Feda pred 18 meseci. Večina podjetij še vedno ne odpira novih delovnih mest, stopnja nezaposlenosti pa je zopet presegla deset odstotkov aktivnega prebivalstva. Namesto pričakovane inflacije, ki bi se skoraj morala zgoditi, če nekdo preplavi trg z bilijonom ameriških dolarjev, se je pojavila grožnja deflacije, ki je lahko za gospodarstvo ravno tako nevarna kot hiperinflacija. Nedavna zmaga republikancev na volitvah v 435 članski predstavniški dom (House of Representatives) pa zmanjšuje možnost dodatne pomoči Bernankeju s strani administracije pod taktirko Baracka Husseina Obame.

Fed se je znašel v situaciji, ko je »moral« prvotni QE preimenovati v QE1, saj sledi nadaljevanje v obliki novih finančnih injekcij. Z novo finančno injekcijo QE2 v višini 600 milijard dolarjev želi ponoviti poskus zagona gospodarstva. Verjetno pa bo imela tokratna injekcija, ki predvideva, da se bo omenjeni znesek prelil na trg do sredine leta 2011, manjši efekt na gospodarstvo, pa ne samo zaradi manjše količine denarja, kot ga je imel QE1. Vlagatelji, ki upajo na ponovitev evforije iz marca 2009, bi utegnili biti zelo razočarani, kar pa bi se lahko zelo slabo končalo. Postavlja se vprašanje, zakaj oz. kaj bi lahko šlo narobe?

Strah pred ponovnim neuspehom in nevarnost zdrsa v recesijo

Prvi razlog lahko iščemo v tem, da je finančna injekcija precej manjša kot v primeru QE1. Kot že omenjeno, namerava Fed pokupiti za 600 milijard dolarjev državnih obveznic do konca prve polovice leta 2011, kar je le pol toliko, kolikor je »zapravil« v času QE1. Analitiki Moodyja so izračunali, da vsak bilijon ameriških dolarjev, plasiran s strani Feda, doda rasti BDPja 0,6 odstotne točke in zmanjša stopnjo brezposelnosti za 0,4 točke v naslednjem letu. Zato bi se znalo zgoditi, da bo količina denarja iz QE2 imela zanemarljiv učinek na gospodarsko rast in zmanjšanje nezaposlenosti. Fedu sicer še vedno ostane možnost novega »sproščanja« tokrat v obliki QE3, s čimer bi dal vlagateljem jasno sporočilo, da se zaveda šibkosti gospodarstva in da se je pripravljen za njegovo oživitev odzvati še bolj odločno.

Vendar pa mnogi analitiki vključno z nekaterimi iz centralne banke svarijo, da bi kakršnokoli povečanje količine denarja v obliki QE3 lahko nevarno povečalo tveganje visoke inflacije. To bi ameriško centralno banko prisililo v zvišanje ključne obrestne mere in to ravno v najbolj neprimernem trenutku, ko je gospodarstvo še vedno ranljivo, s čimer bi se zelo povečala možnost ponovne recesije v obliki »w«.

Thomas Hoenig, predsednik kansaške Kansas City Federal Reserve Bank in član skupine, ki v centralni banki sprejema ključne odločitve, je v svojem nedavnem govoru dejal, da je plasiranje svežega denarja na trg »zelo nevarna igra na srečo« in da ima občutek, »da barantamo s hudičem«. Hoenig nasprotuje zadnji Fedovi potezi. Ravno taka in podobna nasprotovanja stroke lahko v primeru neuspeha QE2 vzamejo precej kredibilnosti Fedu, ki jo bo v prihodnosti še kako potreboval.

Kdor pričakuje ponovitev borzne evforije, morda pričakuje preveč

Nekateri vlagatelji, ki jih na borzi označujemo tudi z izrazom »smart money« (pameten denar) so s prodajo vrednostnih papirjev že pričeli z unovčevanjem dobičkov. Tokratna objava centralne banke za trg gotovo ni bila presenečenje, saj je Fed o načrtih za QE2 začel razglabljati že konec letošnjega avgusta. Bernanke je namreč v dolini Jackson Hole v zvezni državi Wyoming na zahodu ZDA namignil, da prihajajo novi QEji. Tečaji delnic od takrat naprej rastejo in so do današnjih dni zrasli za približno 14 odstotkov. Mnogi vlagatelji upajo, da se bo ponovila evforija, podobna tisti, ki jo je leta 2009 ustvaril Fed in da bodo uspeli pravočasno iz te evforije izvleči kar največ. A tokratni vzpon delniških tečajev bi znal biti precej krajšega roka. Ne pozabimo dveh stvari. Trg leta 2009 je bil po padcu z vrhov iz leta 2007 resnično na dnu, saj je padel za 57 odstotkov. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da so takrat vlagatelji verjeli, da bo vsota denarja, ki jo je oblast namenila reševanju vsesplošnega propada bank, dejansko delovala. QE1 in Fedov »stresni test«, ki sta sledila, sta pol leta kasneje resnično ustavila paniko in ustvarila pogoje za strm vzpon tečajev delnic. Vendar pa razen rasti delniških tečajev QE1 ni rešil prav dosti v samem gospodarstvu, kar je danes vlagateljem jasno in kar lahko v njih vzbuja dvome.

Zelo možno je, da so delniški trgi prenapihnjeni zaradi vladne pomoči, ki je zamaskirala resnično globino težav. Zanimivo je, da se ključni kazalniki, kot so rast BDPja, nezaposlenost, rast prihodkov in domača potrošnja, vsi nahajajo pod povprečjem kazalnikov iz časov pred okrevanjem po vseh večjih gospodarskih recesijah, kar kaže na to, da je povsem možno, da smo še daleč od okrevanja. Edini kazalnik, ki je precej nad povprečjem iz časov po koncu kriz, je donosnost oz. rast borznih indeksov. Vzrok bi lahko sicer iskali v usmerjenosti ameriških podjetij na svetovne trge, saj polovico svojih prihodkov ustvarijo izven ZDA in tako izkoriščajo hitro rast na razvijajočih se trgih, ki okrevajo hitreje. Po drugi strani pa lahko rast borznih indeksov pripišemo tudi napihovanju balona, ki ga poganja Fedov »easy money« (lahek denar), tako kot je poganjal kasneje razpočen nepremičninski balon. Zato je možno, da je večina denarja vlagateljev namenjenega borzi že v delnicah in prav velikega prostora za rast zaradi QE2 niti ni več. Če je temu tako, potem ne moremo računati na nadaljnji »wealth effect« (občutek vlagateljev, da so bogatejši zaradi potencialne vrednosti delnic v svojih portfeljih, zaradi česar so pripravljeni več trošiti in investirati), ki se je pojavil ob nedavni rasti. Denar pametnih vlagateljev (»smart money«) se verjetno tega zaveda in je pripravljen na unovčevanje dobičkov.

Že tako mrtev nepremičninski trg mori še nezaupanje v institucije

Nadaljnje padanje obrestnih mer zato verjetno ne bo prineslo pravih rezultatov. Fed še vedno upa, da bo zniževanje ključne obrestne mere na še nižje nivoje povzročilo nadaljnjo rast posojil in posledično potrošnje. Nižje obresti za najem nepremičninskih posojil bi teoretično vzpodbudile večje število ljudi, da bi razmislili o nakupu nepremičnin namenjenih bivanju ali pa najemnike hipotekarnih posojil, da bi refinancirali svoja stara posojila in s tem povečali količino denarja, ki bi jim ostal v žepu. Podjetja bi lahko izkoristila prednosti nižjih obrestnih mer, da bi si sposodila več denarja, ki bi ga lahko investirala v opremo in razvoj ter posledično v nove zaposlitve.

Problem pa je, da je nepremičninski trg v krču in da so »kanali«, preko katerih bi tak denar lahko pričel pritekati na nepremičninski trg, več ali manj zamašeni. Sramota, ki se je zgodila z nepravilnimi zaplembami nepremičnin, je na že tako mrtev nepremičninski trg vnesla dodatno nezaupanje. Ni še jasno ali so napake pri zaplembah tisočih nepremičnin zgolj tehnična napaka ali pa je šlo za široko razširjeno goljufijo, kar pa bi lahko pomenilo, da bo nepremičninski trg zamrznil za nekaj mesecev. Medtem pa se nepremičninski polom vleče že peto leto. Ni zaznati, da bi potencialni kupci nepremičnin že dobili občutek, da je doseženo dno, kar bi pomenilo, da so razmere zrele za nakupe. Zaradi nadaljnjega padanja cen nepremičnin mnogi najemniki posojil tonejo pod vodo in nimajo možnosti, da bi izkoristili trenutne nizke obrestne mere za refinanciranje svojih kreditov. Podjetja so si medtem že izposodila velike količine poceni denarja. Velika podjetja so pravzaprav likvidna in sedijo na bilijonu ameriških dolarjev. Svoje likvidnosti pa ne uporabijo za odpiranje novih delovnih mest. Namesto tega podjetja vseh velikosti čakajo samo na eno stvar, da bi pričeli z zaposlovanjem novih ljudi in sicer na začetek rasti prodaje. Rasti prodaje pa ni, če potrošniki ne trošijo, potrošniki pa ne trošijo, če nimajo zaposlitve in srečamo se s »kurje jajčnim« problemom. Glede na šibkost gospodarstva ni jasno, kako nizko bodo morale še pasti obrestne mere, da bi se začela rast prodaje.

Fed ne more in ne sme postati osamljeni jezdec

Fed se trudi presekati »gordijski vozel«, vendar pa mu verjetno ne bo uspelo, v kolikor ne bo imel pomoči drugih akterjev - predvsem administracije predsednika Obame in kongresa. Kar se tiče vpliva na gospodarstvo, je centralna banka sicer pomemben, če ne celo najmočnejši faktor, vendar pa trg morda celo precenjuje njeno moč. V letu 2009 so bile akcije Feda pospremljene z velikimi stimulacijskimi programi s strani vlade pri reševanju bank, davčnih stimulacijah za kupce nepremičnin, povečanje bančnih garancij za imetnike računov v ameriških bankah s strani FDIC (Federal Deposit Insurance Corporation) in še celega kupa ostalih ukrepov s strani vlade. Čeprav je administracija pod taktirko Obame dandanes nepopularna, pa so njeni ukrepi pomagali končati recesijo in povzdigniti gospodarsko rast v času, ko se je osebna potrošnja skrčila. Tokrat pa so stimulansi izginili in prihajajoča sestava predstavniškega doma, kjer imajo večino republikanci, ne daje upanja za nove ukrepe, ki bi pomagali manevru centralne banke dodati potreben zagon. Zdi se, da se je Fed znašel v položaju, ki je podoben situaciji, ko košarkarska ekipa zaostaja dve točki za nasprotnikom in ima žogo izpod koša, a na voljo le nekaj sekund za izenačenje ali pa celo zmago v primeru »trojke«. Če se malo pošalimo, bi predsednik centralne banke Ben Bernanke v tem trenutku potreboval zares izvrstnega igralca tipa košarkarske legende Aleksandra Djordjeviča, ki mu je dvakrat uspelo izvleči svoji ekipi iz povsem izgubljene situacije. Vendar pa tak razplet dogodkov športne stavnice nagradijo z zelo visokimi faktorji, ki pa so, kot vemo, hkrati tudi zelo rizični. V igri je veliko, a igra je zelo zapletena in samo želimo si lahko, da bi Bernanke imel živce in srečo, da bi ponovil že videno akcijo jugoslovanske košarkarske legende.

Legendarni »trici« prav tako legendarnega košarkarskega asa Aleksandra Djordjevića v finalu »Final Four« v Carigradu 16. 4. 1992 na tekmi Partizan - Joventut 71 : 70 in na tekmi evropskega prvenstva Španija 1997 skupine F v Badaloni 30. 6. 1997 med Jugoslavijo in Hrvaško 64 : 62.