Fiskalni pakt voditeljev držav Evropske unije sprejet prejšnji teden v Bruslju, kaže obrise, v katero smer bo v prihodnje šlo evropsko gospodarstvo.
Na srečanju se je večina držav pridružila nemško-francoskemu predlogu, ki predvideva uravnotežene državne finance, medtem ko Velika Britanija ni želela dajati nobenih obljub.
S sporazumom so se EU zedinile (čeprav je v paktu stabilnosti to že bilo zapisano), da bo v prihodnje najvišji dovoljeni proračunski deficit smel znašati 3%, da morajo članice evro skupine to zapisati v ustavno listino, in da kršiteljem grozijo avtomatične denarne kazni ali celo izključitev iz evro območja. Ob tem ni prišlo do spremembe lizbonske pogodbe, ki bi vključevala skupne fiskalne institucije, kakršno bi bilo na primer evropsko ministrstvo za finance, ki bi neposredno nadziralo proračune članic Evropske unije. Finančni krogi so doseženo vseeno pozdravili. Sarkozy je slavil. Spretno je igrala tudi Italija, predvsem predsednik ECB Draghi, ki, kot kaže, »napore« evropskih politikov vsakokrat »nagrajuje« z nižanjem ključnih obrestnih mer in odkupovanjem obveznic, z dvojcem Pariz-Berlin, kooperativnih držav.
Ni jasno, kako bo državam uspelo priti do sprejetega cilja
Kako so se na dogajanja odzvale delnice? Nemški borzni indeks DAX-30 je naslednji dan, v petek, zrasel za skoraj dva odstotka, francoski CAC-40 za dva in pol odstotka, za več kot odstotek pa so se v povprečju podražile tudi ameriške delnice. Sledili so padci, komentarji so bili različni. Eden od direktorjev Deutsche Bank, Thomas Mayer je dejal: »Gre za prvi evropski vrh, po katerem finančni trgi niso dejali, da so ukrepi preveč mlačni in zapozneli.« Sklep o višini dovoljenega proračunskega primanjkljaja, ki znaša 3 odstotke in sankcije za kršitelje so nedvoumne, vendar glede tega omenjeni ekonomist meni: »Manj dobra novica je, da ni jasno, kako bo državam uspelo priti do tega cilja.«
Postavlja se vprašanje, ali so bili vsi pametnejši od Britancev, ali pa so ti zavrnili podpis ker vedo, da zapisanega ne bi mogli izpolniti? Če je tako, se sprašujemo, ali so druge članice Evropske unije prehitro stopile na teren, ki ga še ne poznajo? Teren, ki pomeni drastično zategovanje pasov in zahteva odpravo betonskih blokad, ki posamezna, nekonkurenčna evropska gospodarstva tiščijo k tlom. Čeprav je na papirju oboje enostavno rešljivo, pa je vprašanje, ali bo v praksi za to dovolj volje.
Večina držav EU se je torej opredelila za omejitev dovoljenega deficita, za kršitelje pa sprejela avtomatične sankcije. Problem je zdaj izvedba. In tu se glavno delo šele pričakuje. Kako bodo države, vajene nesorazmerno visokih državnih izdatkov, naenkrat poslovale znotraj treh odstotkov primanjkljaja? Jim bo uspelo? Nekaterim da, drugim ne. Bodoča evrska monetarna unija bo verjetno manjša. Vprašanje je zdaj, za koliko? Vseeno se mi zdi, da v kakršni koli obliki in velikosti že bo, ta ne bo brez »političnega« okostja, ki ga sestavljajo Nemčija, Francija in Italija. Za ostale političnega prizanašanja ne bo tako veliko in bodo obveljala strožja, monetarna in fiskalna pravila.
Z doseženim sporazumom Evropska unija še zdaleč ni rešena. Začasno so rešeni le tečaji borznih indeksov gospodarsko močnejših držav, kar gre v korist doslej vztrajnim borznim vlagateljem. Kostolanyjevim, trdnim vlagateljem. Dobra novica za borznike je, da so po daljšem času iz Bruslja prišli signali, po katerih so borzni trgi v Frankfurtu, Parizu in New Yorku znova skočili. Diagnoza: če bi se zapleti okoli evra nehali, bi najbrž videli močan delniški rally.
Glede Slovenije je situacija bolj zapletena
Na nedavnih volitvah je zmagala politična opcija, ki zagovarja večjo državno porabo in obsežnejše državne investicije. Po drugi strani pa so sklepi iz Bruslja nedvoumni: oklestiti morate javno porabo. Oboje ne bo šlo skupaj razen v primeru, da se kot država odrečemo valuti evro in uvedemo nazaj lastno, verjetno, inflatorno valuto.
Ta opcija je na žalost povsem možna, čeprav ne neizogibna. Njene možnosti povečuje med ljudmi prevladujoči duh ohranjanja pridobljenih pravic in nerazumno negativen odnos države do malih in srednje velikih podjetij. Rešitev problema visokega deficita ne vidim, vse dokler se kot gospodarstvo zanašamo na državne banke, državne zavarovalnice, državne telekomunikacije in številna državna podjetja, ki naj bi domnevno zagotovila polno zaposlenost Slovencev na eni strani in z inflacijo predpisov grenimo življenje malim družinskim firmam na drugi strani. Zmote državnega intervencionizma in hiperregulativo, je že pred desetletji odlično pojasnil Nobelovec Milton Friedman, v knjigi Kapitalizem in svoboda.
Situacija pri nas je zdaj povsem nasprotna tisti, kot jo za doseganje višje zaposlenosti,višje gospodarske rasti in uravnotežene državne blagajne zagovarja Friedman. Si odlašanje z gospodarskimi reformami in nasprotovanje spremembam zdaj sploh lahko privoščimo? Si lahko privoščimo staus quo?
Pred tridesetimi leti, ko je bila Amerika v veliki gospodarski apatiji in so se v kongresu prav tako zavzemali za status quo, so takratnega predsednika Ronalda Reagana na televiziji vprašali, kaj razume pod tem izrazom. Dejal je: »To je latinski izraz za godljo, v kateri smo se sedaj znašli.«
