Gospodarska prihodnost je še naprej osnovna neznanka za borzne vlagatelje. Glavna ugotovitev, ki jo je med upravitelji velikih svetovnih skladov mogoče izluščiti je, da je likvidnega denarja sicer dovolj, vendar manjka gospodarskega entuziazma, ki bi dvignil zaposlenost ter potencialne dobičke podjetij na tako raven, da bi se likvidnost iz bančnih trezorjev pričela zlivati v podjetja, gospodinjstva in na borze.
Ko se človek bežno sprehodi po forumih na tej ali oni spletni strani pogreša debato o ključnih stvareh. Stvareh, ki se tičejo ekonomije danes in jutri, delovnih mest in poklicnih perspektiv. Namesto tega je prevečkrat moč zaslediti cinizem ali ukvarjanje s temami in komentarji, ki ne rešujejo in ne bodo rešili ničesar. Kaj imam v mislih?
Osnovna dilema, ne le za borzne vlagatelje, temveč tudi za ekonomiste, državne voditelje in javnost je sedaj naslednja:
se bomo odločili za več ali manj trga, za večje ali manjše vpletanje države v gospodarstvo?
Dilema se odpira za vse razvite države in seveda tudi za Slovenijo, ki je kot naložbena destinacija med manj zanimivimi v Evropski uniji. Pred več kot dvajsetimi leti je izgledalo kot da smo se pri nas že odločili za tržno gospodarstvo, vendar se je sedaj pokazalo, da imamo opravka z drugačnim stanjem: državnimi ali paradržavnimi monopoli in regulacijo. Posledica obojega je čedalje večja dejanska in latentna brezposelnost.
Brezposelnost postaja glavni globalni problem
Raziskava agencije ILO pri OZN je pokazala, da brezposelnost postaja glavni globalni problem. Še posebej pa odkriva dejstvo, da je v razvitem svetu trenutno kar 40 odstotkov brezposelnih ljudi brez dela več kot leto dni. Poročilo še ugotavlja, da ta populacija postaja čedalje bolj demoralizirana navkljub raznim subvencijam in podporam, ki jih brezposelni upravičenci prejemajo. Dlje ko bodo brez službe, slabše bo.
Trenutna ekonomska in politična doktrina, ki jo pooseblja sedanja ameriška administracija, posnemajo pa jo tudi ponekod v Evropski uniji, je naklonjena ščitenju delovnih mest ter obsežnim in dolgotrajnim socialnim izdatkom za brezposelnost. Leta 2008, ko je grozil popoln kolaps svetovnega gospodarstva, so bili večji državni izdatki, v smislu oživljanja mrtvega agregatnega povpraševanja, gotovo upravičeni. Vendar je predolgo odlašanja nujnih gospodarskih reform, v zadnjih letih, probleme povečalo do te mere, da postaja nadaljnja rast brezposelnosti v EU in ZDA, drastična rast javnega dolga in nezaupanje v finančne trge, vse večje.
Kakšen bi moral biti začetek reševanja tega problema?
Kje bi bila rešitev ali bolje povedano kakšen bi moral biti začetek reševanja tega problema? Nimamo časa, da bi vse težave rešili v eni sami kolumni. Dotaknimo se zgolj enega mozaika: zaposlovanja. Vsi soglašamo, da vidnejših rezultatov pri zaposlovanju ne bo mogoče narediti čez noč. Mogoče pa bi bilo dokaj hitro storiti preobrat v naši miselnosti. Ta bi se, denimo, zrcalil v deregulaciji trga dela in nižjih subvencijah za brezposelnost. Razlika med minimalno plačo nekoga, ki je zaposlen in nadomestilom za brezposelnost bi, denimo, morala biti višja in bolj stimulativna za podjetne, morda vsaj v razmerju štiri proti ena in ne dva proti ena kot približno znaša sedaj.
Seveda je tak pristop k reševanju brezposelnosti, v teoriji, vsakomur jasen, povsem drugače pa je, ko gre za implementacijo tega v praksi. Politik, ki bi se za kaj takega zavzemal, bi na volitvah zagotovo pogorel, kajti vedno več volivcev je prejemnikov državnih pomoči. Vam je sedaj kaj bolj jasno zakaj, v taki situaciji, investitorji še vedno raje vlagajo denar v državne obveznice, s triodstotnimi letnimi donosi, namesto v gospodarske naložbe in potrošnjo?
Kapital je še vedno prepričan, da gre kljub taki ali drugačni retoriki o vzpodbujanju gospodarstva še vedno za prerazporejanje stolov na palubi Titanika. Čas bi že bil, da se lotimo dejanskega reševanja gospodarstva.
