V obdobju, ko razviti svet čedalje bolj upa, da bo rešitev za prezadolženost zahoda prišla iz Kitajske, je Indija ubrala svojo trajektorijo razvoja in se razvija večinoma stran od oči svetovne javnosti.
O Indiji v zahodnih medijih redko slišimo kaj več kot to, da je na primer družba Tata Motors naredila mali štirikolesnik Nano. Dejstvo, da je novi model Range Rover Evoque v bistvu indijski proizvod, pa običajno ljubiteljem vozil ostane skrito.
Vsi poznamo termin »outsourcinga«, a večina od nas si to predstavlja kot indijski klicni center. Indijska storitvena podjetja, kot so Infosys, Wipro, Tata Consultency Services in ostala, so pri nudenju podpore strankam tako napredovale, da si ne znajo več predstavljati delovanja brez njihove podpore. Za razliko od Kitajske, ki je svetu uspela prodati zgodbo o delovanju tržnih principov, a v temelju ostaja centralno-plansko gospodarstvo, je Indija kombinacija kaotične demokracije, ki pa vendarle temelji na tržnih načelih. Poglejmo.
Velika Britanija je dne 14. avgusta 1947 po več desetletjih državljanske nepokorščine pod vodstvom Mahatma Gandija izpustila nadzor nad Indijo. Izhodišče za več stoletij britanske nadvlade je že leta 1619 začrtala prva britanska postojanka na indijskih tleh. Kasneje ustanovljena družba East India Company je omogočila širitev kontrole nad območjem današnje Indije, Bangladeša in Pakistana. V času britanske nadvlade je v Indiji zgrajena železnica ter omogočen tehnološki in industrijski napredek. A vendar so rastoča trenja med muslimani (Muslimanska liga, s katero so Britanci želeli zmanjšati vpliv nacionalnega gibanja pod okriljem Indijskega nacionalnega Kongresa) in hinduisti privedla do prenosa oblasti in krvave razdelitve države na Indijo in Pakistan, leta 1971 pa je predhodno imenovan Vzhodni Pakistan postal samostojna država z imenom Bangladeš.
Po več kot šestdesetih letih indijske neodvisnosti ima država še vedno zelo zaostrene odnose s Pakistanom. V zadnjih letih se je v Indiji zvrstilo veliko terorističnih napadov. Dne 26. novembra 2011 je v seriji koordiniranih napadov na najrazličnejše objekte v Mumbaju življenje izgubilo več kot 160 oseb. Napad je bil koordiniran iz Pakistana, kar je še dodatno zaostrilo odnose med sosedama. Septembra 2010 je tako indijski zunanji minister v nastopu pred Generalno skupščino Združenih narodov zahteval, naj Pakistan spoštuje obljubo, da na svojem ozemlju ne bo dopustil terorističnih gibanj zoper Indijo. Ravno te obtožbe in od osamosvojitve obeh držav izpod britanskega jarma nerešeno vprašanje pokrajine Kašmir sta glavna razloga, da med obema državama vlada stalna napetost. Napete razmere med obema državama so zaradi dejstva, da sta obe državi t.i. jedrski velesili, deležne posebne svetovne pozornosti.
Pozornost svetovne javnosti pa je pritegnil tudi podpis t.i. »Sporazuma 123« med ZDA in Indijo marca 2006, s katerim sta državi dogovorili medsebojno jedrsko sodelovanje. Podpis sporazuma med ZDA in Indijo, ki ni podpisnica sporazuma o preprečevanju širjenja jedrskega orožja nakazuje predvsem na dejstvo, da je pomen Indije v geostrateški porazdelitvi sveta izjemno pomemben. ZDA poskušajo z raznovrstnimi partnerstvi z azijskimi državami ustvariti protiutež Kitajski in njenim regionalnim ambicijam. Za uresničitev te zamisli pa je poleg držav zveze ASEAN ključna tudi močna in uspešna Indija.
Danes se Indijci pogosto primerjajo in nekoliko skromno tudi tekmujejo s Kitajsko. V zadnjih letih je Kitajska zabeležila impresivno rast, a tudi Indija se lahko po gospodarskih reformah pohvali z izjemnim razvojem. Banka Standard Chartered napoveduje, da bo do leta 2030 Indija beležila hitrejšo rast kot Kitajska. Postala naj bi tudi tretje največje gospodarstvo na svetu. Pred reformami, to je do leta 1990, je bilo indijsko gospodarstvo navzven relativno zaprto in temeljilo na principih centralnega planiranja. Indijska valuta rupija je bila vezana na košarico valut najpomembnejših trgovskih partnerjev, država pa je imela iz leta v leto visok proračunski primanjkljaj. Zaradi vezave valute po (pre)visoki vrednosti je indijski izvoz izgubil na konkurenčnosti, obenem pa je Zalivska vojna podražila uvoz nafte, kar drastično zmanjšalo indijske devizne rezerve. Pomanjkanje tuje valute je bilo tako veliko, da je bila Indija prisiljena za pomoč zaprositi Mednarodni denarni sklad. MDS je za posojilo zahteval garancijo in Indija je za pridobitev posojila zastavila vse svoje zaloge zlata. Reforme, ki so po tej začetni stabilizaciji sledile, so za zgled vzele napredek azijskih držav, kot so Japonska, Južna Koreja in tudi nekaterih azijskih tigrov. Vključevale so delno privatizacijo državnega premoženja, znižanje proračunskega primanjkljaja z zmanjšanjem državnih subvencij, davčno reformo, zmanjšanje javne uprave in odpiranje indijskega gospodarstva navzven.
Reforme so bile uspešne, nikakor pa ne moremo trditi, da so končane. Reforme na področju liberalizacije državno oblikovanih cen se zgolj počasi implementirajo. Indija ima kljub določenemu napredku še vedno izjemno visok proračunski primanjkljaj. Indija je zaradi načina financiranja močno odvisna od svetovne likvidnosti. Zaradi portfeljskih, večinoma kratkoročnih investicij v Indijo, je nevarnost, da bo Indija deležna velikega odliva kapitala, velika. Sicer ima indijska vlada še vedno deleže v pomembnih podjetjih, ki pa jih prodaja zgolj počasi. Tudi sicer se zdi, da se pri reformah in tudi običajnem delovanju Indijcem nikamor ne mudi. Gradualizem je, tako kot v Sloveniji, dobil mesto pred hipnimi in instantnimi rešitvami. Razlog, da Indija primanjkljaj tekočega računa financira predvsem s tako imenovanim vročim denarjem, tiči tudi v številnih omejitvah pri investiranju v Indijo. Močno reguliran je bančni sektor, saj tuje banke ne morejo v celoti prevzeti indijske banke, pridobitev licenc za opravljanje bančnih storitev pa je zamudna in izjemno zahtevna. Podobno velja tudi za družbe, ki želijo v Indiji izkoriščati naravne vire. Podjetje Vedanta se je ob prevzemu podjetja Cairn India spopadalo z nasprotovanjem Ministrstva za bencin in zemeljski plin. Podobne težave ima zaradi okoljevarstvenih zahtev korejski železar Posco pri gradnji 11,5 milijarde dolarjev vrednega železarskega kompleksa v Orissi. Z obsežno indijsko birokracijo pa je povezan tudi drugi velik problem Indije, to je korupcija.
Pred leti je svetovne televizijske programe popestrila barvita, čudovita in navdušujoča reklama, ki je prikazovala »čudovito Indijo« (Incredible India). Indijska obrtno-gospodarska zbornica začenja kampanjo z nazivom »kredibilna Indija« (Credible India), s katero želijo povečati privlačnost Indije za tuje investicije. Serija korupcijskih škandalov je zamajala zaupanje tujcev v delovanje indijskih institucij. Indija je nedavno doživela ponižanje, saj se na podlagi indeksa Doing Business, ki ga objavlja Svetovna banka, uvrstila na 134. mesto med 183. državami. Za primerjavo, Slovenija je na tej lestvici zasedla 42. mesto. Med podjetji, ki so danes nekoliko manj navdušene nad Indijo tako lahko najdemo ameriško tehnološko podjetje Qualcomm. Pred dnevi je ta družba prejela odločbo Ministrstva za telekomunikacije, v kateri jih ministrstvo obvešča, da vloga ameriškega podjetja za mobilne licence razveljavljena. Lani je Qualcomm zmagal na razpisu za licence in pri ministrstvu tudi deponiral 1 milijardo dolarjev. Sedaj bo kot kaže ostal brez licenc in morda tudi brez denarja.
Pred meseci je indijska preiskovalna agencija aretirala bivšega telekomunikacijskega ministra in nekaj drugih oseb. Pri dodeljevanju licenc za drugo generacijo mobilne telefonije med leti 2007 in 2008 naj bi uradniki prejemali podkupnine in namerno kršili pogoje razpisa. Državo naj bi oškodovali za 39 milijard dolarjev. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v nepremičninskem sektorju, kjer so nekatera nepremičninsko-posojilna podjetja v sodelovanju z bankami javnega sektorja (public sector banks) zaradi poneverb in prevar pri dodeljevanju kreditov. Pred leti je zaupanje investitorjev resno zamajal računovodski škandal pri tehnološkem podjetju Satyam. Dejstvo je, da zahtevni birokratski postopki kar sami od sebe ponujajo priložnost za korupcijo in podkupovanje, kljub vsemu pa je pozitivno, da se te temne lise indijske ekonomije počasi razčiščujejo.
Pri opisovanju Indije je nemogoče zaobiti izjemen demografski potencial. Ravno v povezavi z Indijo se najpogosteje uporablja termin demografske dividende. Z njim opisujemo situacijo, ko se delež delovne sile povečuje, torej, ko se odstotek prebivalstva zunaj delovne sile začne zmanjševati. To se odrazi na hitrejši rasti bruto domačega proizvoda, zato so ocene, da bo Indija v prihodnjih dveh desetletjih uspela ohraniti gospodarsko rast okoli 9 %, kitajsko gospodarstvo pa naj bi se (tudi) zaradi neugodne demografske slike občutno ohladilo. A vendar koncept demografskih dividend predvsem nakazuje potencial Indije, za katerega pa ni nujno, da se bo aktiviral. Število prebivalcev Indije zaposlovalcem prav nič ne koristi, če delovna sila ni ustrezno izobražena in šolana. Na kratek rok utegnejo razlike med potrebami delodajalcev in ponudbo delojemalcev v posameznih segmentih delovne sile ustvarjati ozka grla. Sicer družba CLSA napoveduje, da bo v Indiji v obdobju med leti 2011 in 2017 ustvarjenih 37 milijonov delovnih mest. Za primerjavo, to je več novih delovnih mest, kot je danes prebivalcev Kanade.
Indijsko gospodarstvo, ki je trenutno še vedno zelo odvisno od naravnih pojavov (monsunsko deževje), bo v prihodnjih letih verjetno zvišalo pomen proizvodnje. Trenutno namreč znaša delež proizvodnje v celotnem gospodarstvu 16 odstotkov, kmetijstvo pa okoli 29 odstotkov, a agrarni sektor zaposluje več kot 50 odstotkov aktivne delovne sile. Za dvig razpoložljivega dohodka in gospodarsko rast se bo moral zmanjšati delež kmetijstva v celotni strukturi BDP. Razlog za to trditev so tudi omejene zaloge pitne vode v Aziji, ki predstavljajo prvo in zelo veliko oviro za povečevanje količine pridelka, kljub ogromnim obdelovalnim površinam.
Večanje deleža industrije pa je neločljivo povezano z urbanizacijo. Indija zaseda zgolj 2,4 odstotka svetovne površine, a vendar na tej površini prebiva kar 16,2 odstotkov odstotka svetovnega prebivalstva. Družba CLSA ocenjuje, da bo za ohranitev gospodarske rasti v prihodnjem desetletju Indija morala zagotoviti kar 2,4 odstotka odstotka površine, hkrati pa investirati med 1,2 in 1,5 trilijona dolarjev sredstev. S tem bi se odstotek urbanih prebivalcev povečal za 6 odstotnih točk, na 36 odstotkov, oz. za 130 milijonov ljudi. Že danes ozko grlo predstavlja indijska infrastruktura, kar pomeni, da bo indijski razvoj za seboj povlekel večje investicije v infrastrukturo, zaradi deficita ustreznih surovin tudi večje povpraševanje po teh na svetovnih borzah in posledično dodatne potrebe po financiranju. Za ponazoritev pomanjkljive infrastrukture naj zapišem, da ima Indija danes 940 kilometrov avtocest na 1000 kvadratov zemlje, Velika Britanija 7.050 kilometrov, Japonska pa celo 21.000 kilometrov. Zaradi logističnih težav indijske volitve trajajo več kot en mesec. Indija ima četrte največje zaloge premoga na svetu, a je za lastne potrebe prisiljena uvažati premog iz sosednjih držav.
Indija ima zaradi naravnih virov, demografije in izjemne geografske lege vse predpogoje za izjemno prihodnost. V tem prispevku sem poskušal nakazati nekaj nevarnosti pri uresničevanju tega potenciala. Vlagatelji smo običajno zelo nepotrpežljivi pri zasledovanju naložbenih idej. Želeli bi, da se stvari zgodijo takoj, pripravljeni pa smo počakati največ četrtletje ali dve. V primeru Indije govorimo o državi, ki se je šele dobro podala na pot gospodarskega napredka in reform. Prepričan sem, da Indija ne bo v popolnosti sledila trajektoriji držav, ki so to pot prehodile pred njo. Spremembe bodo počasne, premišljene in morda bo občasno videti, kot da gredo stvari v napačno smer, a to je pri razvoju in transformaciji gospodarstva običajno. Hrabri nas lahko dejstvo, da se Indija v nasprotju s Kitajsko odpira navzven in ne omejuje delovanja tržnega mehanizma.
