Kdo bo rešil Evropo in finančne trge?

Članek slika

V nemškem mestu Karlsruheju te dni več domačih, renomiranih profesorjev v svojih razpravah nasprotuje povečanju pomoči Grčiji in jamstev za druge zadolžene evropske države. Njihovo sporočilo je, da se evrska avantura bliža svojemu koncu.

Gre za ugledne ekonomiste Joachima Starbattyja, profesorje Wilhelma Hankela, Wilhelma Nöllinga ter Karla Albrechta Schachtschneiderja in bivšega direktorja koncerna Thyssen, Dieterja Spethmana. Pri nas malo znana imena, vendar v Nemčiji zelo ugledna. Ta dogodek je le eden v seriji dogajanj v svetovnih akademskih krogih, ki se v zadnjem času soočajo z bolečo resnico, da socialna država, kakršno so številni filozofi in ekonomisti zagovarjali v zadnjih desetletjih ne more več obstati. Toda, če bi si mislili, da znani ekonomisti in finančniki sedaj ponujajo nekaj, kar bi borznim trgom pomagalo, se motite. Nasprotno: njihove razprave na borzne trge vnašajo nemir, saj se stroka sedaj nagiba k ostrejši monetarni politiki, manjšem zadolževanju države ter posledično manjši količini denarja v obtoku – ta pa je za gibanje tečajev na finančnih trgih bistvena.

Zategovanja pasu se ne sprejema z navdušenjem

Vendar uvodni komentar, po nekaj mesecih dopusta, ne namenjam analizi borznih dogajanj, gospodarskih gibanj, proračunskim primanjkljajem ter krizi evro območja. Namenjam ga preučevanju možnosti, kdo bi danes, v svetu, lahko pomagal narediti preobrat k novi ekonomski ureditvi, temelječi na bolj uravnoteženih državnih proračunih na način, ki bi ga sprejele tako ljudske množice kot svetovne borze. Čeprav je teoretično jasno, da je treba v državnih blagajnah nekaterih evropskih držav, in tudi v nekoč finančno zglednih ZDA, varčevati, pa ljudje tega pristopa ne sprejemajo zlahka. Hočejo socialno varnost kar je seveda razumljivo.

Posebej jih je lahko razumeti zato, ker so jim politiki v preteklih letih obljubljali višji standard ter višje transferje za socialne namene. Ena od glavnih predvolilnih točk Obamovega programa je tako bilo brezplačno zdravstvo in povečanje državnih izdatkov. V kriznem letu 2008 je bilo to vsakomur sprejemljivo, danes pa, ko ameriški javni dolg krepko presega 14000 milijard dolarjev, temu ni več tako. Lahko sedanji ameriški predsednik izpelje preobrat v javnem mnenju, ki bi nazadnje sprejelo upravičenost izravnanega državnega proračuna, manj denarja za zdravstvo in večjo vlogo trga pri razporejanju nacionalnega bogastva? Lahko kaj podobnega storijo politiki nekaterih južnoevropskih držav, ki so doslej zagovarjali socialno državo? Dvomim, da je to mogoče. Tehnično da, vendar pa velik del prebivalstva tega ne sprejema z navdušenjem. Zategovanja pasu namreč.

Je komu v zgodovini sploh kdaj uspelo prepričati volivce v nujnost zategovanja pasov?

Treba je priznati, da takih primerov ni bilo veliko, v tem pa je bil morda najbolj uspešen nekdanji ameriški predsednik, Ronald Reagan, od katerega rojstva ravno letos mineva 100 let. Zgodovinarji danes priznavajo, da je bil njegov dosežek, merjen v uspešnosti prepričevanja ljudi v nujnost zmanjševanja vloge države v gospodarstvu, njeni manjši porabi, manjši sociali in večji vlogi  trga, enormen. Posebej zato, ker si je izbral težjo pot: volivcem in borznim vlagateljem ni obljubljal večje socialno varnost in višje tečaje delnic – temveč to, da bo njihova blaginja odvisna od vsakega posameznika – vsak bo svoje sreče kovač, bi se reklo po domače. Rekel jim je, da uspeha ne bo videti v tednih ali mesecih, temveč letih. Če bi jim obljubljal višje pokojnine in subvencije, bi bil zagotovo še bolj priljubljen, a se je odločil za resnico.

Borznim vlagateljem je na tem mestu potrebno povedati, da jim krčenje državnih izdatkov na kratek rok ne prinaša veliko dobrega. Prej obratno. A je ta pot gledano dolgoročno edina pravilna, tako za gospodarstvo kot finančno stabilnost. Reagan je pogosto dejal: »Zakaj si delamo utvare, da lahko kot država v nedogled trošimo več kot ustvarimo, čeprav kot posamezniki vemo, da lahko na dolgi rok porabimo le toliko kot ustvarimo?« Ker je kasneje nekatere proračunske izdatke tudi dejansko oklestil, si je nakopal številne kritike – večinoma med tistimi, ki so do takrat lagodno živeli ob državnih jaslih. Za njih je postal »jastreb«.

Kako je Reaganu uspel tak preobrat v miselnosti

Danes je med poznavalci zgodovinskih dogajanj po letu 1980 še vedno uganka, kako je Reaganu sploh uspel takšen preobrat, ki ga je najprej dosegel v miselnosti Američanov in posredno potem še po svetu. Zakaj so ga ljudje sprejeli? Tisti, ki so ga poznali pravijo, da njegov entuzijazem ni bil votel. Ob tem naštevajo bolj ali manj relevantne razloge. Zanimivi so tisti, ki se tičejo njegovega karakterja. Od tega, da je imel kot predsednik navado, da je kljub zaposlenosti z državniškimi opravili znal po telefonu poklicati stare prijatelje iz mladostnih dni; da se je držal danih obljub; da ni bil ciničen; da je bil tako skromen, da so ga enkrat v bolnišnici – kjer je okreval po poskusu atentata nanj – zalotili kako na skrivaj za seboj pomiva tla v kopalnici (čeprav je bil takrat ameriški predsednik); da je bil vztrajen, ko so drugi večinoma obupali; da je bil edini ameriški predsednik 20-tega stoletja, ki je izhajal iz revne družine, ki je v času njegovega otroštva živela v podnajemniških stanovanjih; da je v študentskih časih, ko je delal kot kopališki reševalec ob reki v ameriški zvezni državi Illinois rešil življenja 37-tim ljudem.

Kroži anekdota, da je pravzaprav uspel rešiti le 36 utapljajočih. Neko dekle je namreč bilo, na kopališču, že dolgo časa zagledano v Reagana in se je domislila, kako bi ga lahko pobliže spoznala. Zaplavala je v reko, potem pa začela mahati z rokami kot da se utaplja. Mladi Ronald je to opazil, stekel proti kraju dogajanja, zaplaval do ženske, jo zagrabil  ter potegnil na suho. Ko je ležala na pesku, jo je vprašal: »Ste v redu gospodična, kaj se vam je zgodilo?« Ona pa mu je odkrito odgovorila: »Z menoj je vse v redu.  Pravzaprav sem si vas le želela videti od blizu. Zdite se mi zelo čedni.«

Ne bom rekel, da naj bi bilo prav to zadnje velik adut nekdanjega predsednika ZDA, a je s svojo košarkarsko višino, s svojimi 193 cm višine, vzbujal med ljudmi simpatije in zaupanje.

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja

Svetovne borze: Vse drugo bi bilo presenečenje

08.05.2013

Z. Turkovic