V tekmo političnega preigravanja je skozi velika vrata vstopila tudi Slovenija, ki je sledila navdihu iz Nizozemske in izvolila mavrični parlament. Glede na to, da bo za oblikovanje vlade potrebno rekordno število strank, ki so v preteklosti že pokazale nekompatibilnost, bo vladanje izjemno zahteven proces z obilo kompromisov.
Pa naj bo vlada leva, desna ali pa sredinska. Če pa pustimo politikantstvo ob strani, je za javnofinančno stabilnost (in lepšo prihodnost) predvsem pomembno nadaljevanje zniževanja dolga v BDP (kljubovanje sindikatom javnega sektorja) in izvajanje reform v smeri odpiranja prostora višji gospodarski rasti (brez ekonomsko nesmiselnih velikih projektov). A kljub vsemu Sloveniji do naslednje recesije verjetno ne bo hudega. Zato bi bila kakršna koli negativna »politična« napaka, ki bi zadišala po jugu Evrope, strel v koleno.
Še posebej ob vzponu italijanskih populistov, ki so po porodnih krčih oblikovali vlado. Že ob prvih resnih omembah izhoda iz evra je na finančnih trgih nastal preplah, ki je zahtevane donosnosti poslal v nebo. Dvig obresti je bil med najmočnejšimi v zgodovini v razvitih državah. Praktično bi nadaljevanje antievro retorike vodilo v bankrot države čez noč. Strasti so se v zadnjih dneh sicer umirile, a duh v podzavesti še živi. Da gre zares, pa kažejo tudi odzivi preostalih večjih držav članic, ki so kar naenkrat pripravljene ponuditi več denarja in koncesij Italiji.
Dodatno pa olje na ogenj priliva tudi ameriška politika z uveljavitvijo carin na aluminij in jeklo tudi za Evropo. Napoveduje tudi dodatne carine na avtomobile, kar je neposredno usmerjeno v srce nemškega in tudi slovenskega gospodarstva. Manj prodanih evropskih avtomobilov brez cenzure pomeni tudi nižji standard v Sloveniji. Če pa dodamo še vmešavanje ameriških diplomatov v notranjo politiko, dobimo eksplozivni koktajl.
Na podlagi zapisanega hitro pozabimo, da bi po finančni teoriji morale biti državne obveznice netvegane. Njihova donosnost pa rezultat pričakovanj o prihodnji monetarni politiki centralne banke. Ob vsej tej zmešnjavi pa z nestrpnostjo pričakujemo naslednje zasedanje ECB v četrtek, 14. junija. Glede na to, da se je aprilska evropska inflacija z 1,9 odstotka približala cilju banke, bi pričakovali najmanj konec odkupovanj obveznic na trgu in zvišanje depozitne obrestne mere. A mediteranski duši verjetno ravno prej omenjen koktajl ustreza in ukrep zaostrovanja prestavi na naslednji sestanek.
A pustimo se presenetiti.
