Kaj pa, če je vse res? - 1. del

Kaj pa, če je vse res? - 1. del

Teorije (zarote), ki zadnjo finančno krizo prikažejo v popolnoma drugačni luči.

1. Del - Kaj pa če je vse res? - 30 let lobiranja in deregulacij
2. Del - Kaj pa če je vse res? - Neobstoječe meje moralnega hazarda
3. Del - Kaj pa če je vse res? - Obdobje streznitve
4. Del - Kaj pa če je vse res? - Kje smo danes

Najprej moram poudariti, da gre za prvi del prispevka, ki bo objavljen v 4 delih. V tem se bom dotaknil zadnje finančne krize in bom poskusil na razumljiv način odgovoriti na naslednja vprašanja: kaj je bil vzrok, kako se je razvila, kako se je reševala in kje se nahajamo danes. 

Vemo, da je svet leta 2008 zabredel v finančno krizo, saj smo to občutili vsi, svetovno gospodarstvo pa si še vedno ni v celoti opomoglo. Stopnja kriminala in korupcije, ki je povzročila finančni kolaps, je za mnoge nepredstavljiva, kar je eden izmed ključnih razlogov za razvoj večjega števila teorij zarote - od Sorosa, ki je povzročil finančno krizo za lastno finančno korist do stricev iz ozadja, ki so kolaps izkoristili za druge interese. In res, Wall Street in največje investicijske banke so s krizo ustvarili enormne dobičke, zraven pa od države prejeli davkoplačevalski denar, ki jih je rešil pred propadom. Tisti, ki so bili v največji meri odgovorni za nastanek krize, niso bili kaznovani. Še več, postali so še bolj premožni. 

Da bi lahko razumeli, kaj je pripeljalo do krize in povzročilo najhujši kolaps po Veliki depresiji (1929 – 1939), moramo začeti raziskovati več kot 30 let v preteklosti. Vse od začetka nedolžne deregulacije do vzpona požrešnih finančnih lobijev.

30 let finančnega lobiranja in deregulacij

Leta 1982 je ameriški kongres sprostil omejitve, ki so veljale za finančne institucije, katere do tedaj niso smele investirati sredstev vlagateljev v rizične produkte, ter s tem povzročil val tveganih investicij ter dajanja tveganih posojil brez ustreznih zavarovanj. Kapitalski standardi so bili čez noč praktično ukinjeni z namenom zvišanja dobičkov teh podjetij ter prikritja dejstva, da je bilo njihovo poslovanje že takrat obsojeno na neuspeh. V težavah so se finančne institucije znašle v prvi vrsti zaradi monetarne politike ameriške centralne banke (Fed oz. Federal Reserve) iz leta 1979 (ter takratnega predsednika Paul Volckerja), katere cilj je bila omejitev rasti denarja v obtoku. 

Če na hitro povzamemo, do konca 80-ih let je na stotine finančnih ustanov propadlo, davkoplačevalci pa so morali za rešitev finančnega sistema odšteti več kot 120 milijard ameriških dolarjev. Podrobno o dogajanju ter krizi, ki je sledila, si lahko preberete na spletni strani Library Economicd Liberty

V tistem času je zaradi izčrpavanja podjetij v zaporih pristalo več tisoč direktorjev podjetij, med drugimi - sicer nekoliko pozneje - tudi Charles Keating, eden izmed ključnih posameznikov med to krizo, ki je med drugim zaposlil tudi Alan Greenspana. Greenspan je bil pozneje, leta 1987, s strani Reaganove administracije izbran za predsednika Fed. Že takrat je v svojem poročilu regulatorjem zapisal, da zaradi deregulacije finančnih institucij ni pričakovati dodatnih tveganj. Na čelu Fed je ostal vse do leta 2006. 

Eden izmed glavnih akterjev takratnega dogajanja je bil tudi Robert Rubin, ki je 26 let preživel v Goldmand Sachs, preden je postal ameriški finančni minister. Bil je pomemben člen pri deregulaciji celotnega finančnega sistema. Posledično se je finančna industrija do konca 90-ih let konsolidirala in na trgu so najpomembnejše odločitve sprejemale le še redke investicijske banke, ki so postale prevelike za propad, saj bi to močno zamajalo stabilnost ameriškega finančnega sistema. 
Pomembno prelomnico, ki je vplivala na kasnejše dogajanje, je pomenila tudi združitev Citicorp (takrat največjega finančno storitvenega podjetja na svetu) in podjetja Travelers v finančni konglomerat, kot ga zdaj poznamo pod imenom Citigroup. Do združitve je prišlo kljub kršitvi zakona Glass-Steagall Act iz leta 1933, saj je kongres sprejel Gramm-Leach-Bliley Act oz. Citigroup Relief Act, ki je to omogočil. 

»Party like it's 1999«

Vse od deregulacije naprej so banke začele iskati vedno nove načine za ustvarjanje prihodkov. Od ponzijevih shem do pranja denarja, računovodskih prevar … primerov nepravilnosti je ogromno. Naštel jih bom le nekaj: 

Zgoraj je naštetih le nekaj primerov, ki kažejo na nepošteno prakso finančnih ustanov. Eden izmed najbolj znanih »izumov« pa je bil trg derivatov, s pomočjo katerih je lahko kdorkoli stavil na karkoli, celo na vreme. CFTC (Commodity Futures Trading Commission) je predlagal regulacijo, a so Clintonovi svetovalci – Larry Summers skupaj s še 13 bankirji – poklicali direktorico CFTC Brooksley Born ter ji prepovedali kakršnokoli nadaljnje vztrajanje pri regulacijah. Alan Greenspan, Robert Rubin in Arthur Levitt so tudi vztrajali pri ustavitvi reforme. Posledično je 21. decembra, leta 2000, Clintonova administracija blokirala reformo s  sprejetjem Commodity Futures Modernization Act, katerega so v prvi vrsti pomagali spisati lobisti finančne industrije.

»So this is how liberty dies…with thunderous applause.« - Star Wars Episode III, Queen Amidala.

Priporoči članek prijatelju