V zadnjih nekaj letih smo priča vse bolj pogostim napovedim bankrota številnih držav, največkrat pa se je pri tem omenjalo Grčijo. Veliko ljudi se ob tem sprašuje kako lahko država bankrotira. Iz tega se poraja novo vprašanje: Kaj točno to pomeni in kakšne posledice ima bankrot za prebivalstvo?
Pojem bankrota države
Država bankrotira tako, kot kateri koli drugi posameznik ali podjetje v položaju, ko ne more več izpolnjevati svojih obveznosti. Javni dolg postane težko obvladljiv, domače in tuje banke prenehajo s kreditiranjem države in tudi privatnega sektorja. Tako kreditni sistem, ki ohranja likvidnost države, razpade, državni proračun se opazno zniža, prav tako se posledično zniža tudi gospodarska rast. Posledice nosi vse prebivalstvo in to se odrazi skozi znižanje življenjskega standarda, katerega posledica so višja brezposelnost in inflacija, devalvacija nacionalne valute in izguba prihrankov.
Sama kriza se po navadi zgodi v treh fazah: dolžniška kriza, valutna kriza in na koncu še finančna kriza. Dolžniška kriza nastane, ko država objavi, da ne more pokrivati svojih obveznosti kar vodi v valutno krizo, ki vodi v pomanjkanje prilivov. Zaradi tega domača valuta izgublja vrednost proti drugim valutam. Naslednja faza je finančna kriza oz. tako imenovana bančna kriza, ko vsi poskušajo pobrati svoje depozite kar povzroči veliko nezaupanje v bančni sistem.
V najslabšem scenariju, bi bankrot države privedel do tega, da bi jamstvo za bančne vloge in privarčevana sredstva začela hitro izgubljati svojo vrednost. Pokojnine bi se nehale izplačevati, tako bi se morali ljudje zanašati na svoje prihranke. Iz lastnega žepa bi si morali plačevati tudi zdravstvene storitve in šolnine. Siva ekonomija in kriminal bi se naglo povečala, kar bi na koncu vplivalo tudi na zaposlene pri policiji.
Pod težo na novo nastale situacije bi najprej propadla podjetja, ki so tesno povezana z državo, torej njeni dobavitelji. Zaradi odloga plačil bi izgubili prihodke in bi hitro prenehali poslovati, kar bi pripeljalo do nadaljnje rasti brezposelnosti in povečanja socialnih nemirov.
Vzroki in posledice
Previsoka zadolženost je samo eden od razlogov za bankrot držav. Revne države so motivirane z nizkimi obrestnimi merami in visokimi cenami izvoza surovin, tako si izposojajo sredstva iz tujih virov. Vendar, ko obrestne mere rastejo, se stanje spremeni in cene surovin padejo ker postane država manj konkurenčna. Zatem banke, ki so bila vir denarja, ki si ga je država sposodila in ne more več vrniti, pade v dolgove brez sredstev za njihovo financiranje.
Razglasitev bankrota pomeni, da lahko država pride do novih sredstev samo s paketom pomoči ali pa prek refinanciranja svojih obveznosti s strani upnikov. Eden izmed prvih ukrepov v taki situaciji je rezanje lastnih stroškov ter omejevanje višine plač in zaposlenosti v javnem sektorju. Potrebne so strukturne reforme in povečanje konkurenčnosti, ki bi spodbudili rast gospodarstva in s tem delnega zmanjšanja obveznosti. Upniki medtem poskušajo pomagati državi skozi razne finančne aranžmaje, z namenom vračila vseh sredstev.
Znaki nevarnosti
Obstaja več indikatorjev, ki kažejo na to, da država drsi proti bankrotu. Prvi je višina primanjkljaja in javnega dolga v deležu BDP in dinamika rasti tega dolga, nato sposobnost poplačila zadolženosti t.i. boniteta in višina obrestne mere, po kateri se država zadolžuje na finančnih trgih. Tretji indikator je konkurenčnost v primerjavi z drugimi državami in gospodarska rast. Kako zdravo je gospodarstvo, se lahko vidi tudi po političnem in socialnem stanju v državi. Resnost situacije je odvisna od vrste, strukture, ročnosti in cene dolga in seveda tudi od tega ali je država zadolžena doma ali v tujini. Če je država v večji meri zadolžena v tujini, država pa se sooča z nestabilno valuto in je nekonkurenčna, se nahaja v velikih težavah.
Kako pogost pojav je bankrot držav, kaže tudi to, da se je ta scenarij v moderni zgodovini zgodil že večkrat. Samo od sredine 19. stoletja pa do danes je bankrot razglasilo okoli 200 držav, med katerimi so prevladovale latinskoameriške in afriške države. Dober primer zadnjega desetletja je Argentina, ki je razglasila plačilno nesposobnost leta 2002. Med takimi državami se je leta 2007 znašla tudi Islandija, ki je med prvimi občutila posledice finančne krize.
Bankrot torej ni nič nenavadnega in tudi vlagatelji se morajo pripraviti na to, da bodo v prihodnje naleteli na tak primer.
