Moč dolarja predstavlja problem za svet

Moč dolarja predstavlja problem za svet

Zadnja rast ameriškega dolarja je pozitivna le za redke posameznike, saj lahko negativno vpliva tako na ameriško gospodarstvo, kot tudi na gospodarstva držav v razvoju. Zadnji podobni rasti smo bili priča pred več kot 30 leti, ko so jo morali omejiti s sporazumom. Tokrat pa obstaja realno tveganje, da konsenz ne bo dosežen.

Ko bodo ekonomisti gledali nazaj na leta po svetovni finančni krizi, lahko ugotovijo točen trenutek, kdaj je posojanje dolarjev v tujino doseglo svoj vrhunec. Ali je bilo to septembra 2012, ko je Zambija prvič izdala obveznico denominirano v dolarjih z zahtevano donosnostjo 5,4% in prejela za 12 milijard dolarjev naročil. Morda leto kasneje, ko je državno podjetje v Mozambiku, ki se ukvarja z lovljenjem rib, zbralo 850 milijonov dolarjev. V vmesnem času je brazilsko državno naftno podjetje Petrobras izdalo za 11 milijard dolarjev 10-letnih obveznic z zahtevano donosnostjo 4,35%, kar je bil rekord za podjetje iz razvijajočih se držav.

Investitorji so imeli precej razlogov za obžalovanje teh investicij tudi pred ameriškimi volitvami, po katerih se je tečaj ameriške valute napram košarice pomembnejših svetovnih valut zvišal za 3%. Tak skok v tako kratkem času je redkost, sploh za tako močno valuto. In ravno posojanje v preteklih letih bi lahko razložilo, zakaj je prišlo do takega skoka.

Po podatkih Banke za mednarodne poravnave (BIS) so se vlade in podjetja izven ZDA do konca lanskega leta zadolžili za skoraj 10 tisoč milijard dolarjev, pri čemer več kot tretjina tega predstavlja dolg posojilojemalcev iz držav v razvoju. Menjalni tečaj v državah v razvoju deluje kot finančni ojačevalec, višina dolarskega dolga pa kot kratka pozicija, ki lahko ob morebitnem šoku zelo hitro dvigne vrednost valute.

Zadnji vzpon dolarja ima drugačen vzrok, saj investitorji pričakujejo, da bo Trump s kongresom dosegel konsenz glede znižanja davkov za pravne osebe in zvišal porabo za infrastrukturne projekte. Zaradi napovedanega povečanja trošenja lahko ameriška centralna banka (FED) hitreje dvigne obrestne mere. Znižanje davka na dobiček pravnih oseb pa spodbudi multunacionalke, da v ZDA prenesejo sredstva, ki jih imajo v tujini, kar bi posledično zopet zvišalo vrednost nacionalne valute.

Monetarna politika v območju evra bo ostala ohlapna. Evropska centralna banka (ECB) je na decembrskem zasedanju podaljšala program odkupovanja obveznic, čeprav v zmanjšanem obsegu. Paul Sheard iz S&P Global meni, da je izvolitev Trumpa tako rekoč »darilo« japonski centralni banki, ki se je septembra zavezala, da bo presegla 2% inflacijski cilj. Šibkejši jen k temu vsekakor prispeva precej in v tednih po izvolitvi Trumpa je napram dolarju padel za 7%.

Če so nad močnim dolarjem navdušeni v Tokiu in Frankfurtu, pa temu ni tako v državah v razvoju, in sicer iz treh razlogov:

(1.) Oster padec valut sili centralne banke k dvigu obrestnih mer, da bi preprečili depreciacijo ter omejili posledično rast inflacije. Turška centralna banka je bila tako že novembra prisiljena zvišati obrestne mere, saj je turška lira dosegla najnižjo vrednost v zgodovini v primerjavi z ameriškim dolarjem.

(2.) Močnejši dolar posredno vpliva tudi na posojilno sposobnost v državah v razvoju. Študija Valentina Bruna iz ameriške univerze v Washingtonu in Hyun Song Shin-a iz BIS, je pokazala, da podjetja, ki se zadolžujejo v dolarjih, delujejo kot nadomestna finančna podjetja, ki večji del teh sredstev posojajo naprej v svoji domači valuti. Ko je bil dolar šibak, so ta podjetja do svežega denarja prihajala brez večjih težav. Ob krepitvi dolarja pa se posledično zaostrijo posojilni pogoji.

(3.) Tretji razlog pa izhaja iz preteklih izkušenj. Podjetja namreč zaradi hitenja, da bi čim hitreje poplačala svoje dolarske dolgove, varčujejo pri investicijah in delovnih mestih.

Vpliv močnega dolarja je opaziti tudi v razvitem svetu, saj morajo podjetja in banke plačevati veliko več za nakup dolarjev z zavarovanjem valutnega tveganja. In strošek zavarovanja raste skupaj z rastjo vrednosti ameriškega dolarja.

Če potegnemo vzporednice in se osredotočimo na 50% rast dolarja med leti 1980 in 1985, obdobjem, ugotovimo da je bil vpliv apreciacije valute brutalen za ameriške izvoznike. Pritiske je ublažil šele Plaza sporazum iz leta 1985, cilj katerega je bil znižati vrednost ameriškega dolarja. Največje tveganje trenutne rasti je v tem, da ne bo spodbudil novega dogovora, temveč konflikt, saj se zdi, da je Trump vedno večji zagovornik protekcionističnih ukrepov.

V primeru dodatnih vprašanj pišite na nina.vonca@vzajemci.com.

Priporoči članek prijatelju