Mineva 25 let od uvedbe tolarja

Članek slika

Osmega oktobra 1991 je Slovenija z uvedbo lastnega denarja stopila na pot denarne osamosvojitve. Tolar, ki je odigral zelo pomembno stabilizacijsko vlogo in užival zelo visoko stopnjo zaupanja, je leta 2007 nadomestil evro. Izkušnje z lastno valuto so dobra popotnica, če bi se v prihodnosti v skupnem evropskem prostoru kaj močno zalomilo.

Izkušnje z lastno valuto so neke vrste rešilni jopič

"Pot tolarja, četudi je bila kratka, je pokazala, da je bila Slovenija takrat kredibilna država in je kot prva med deseterico držav, ki so leta 2004 postale članice EU, izpolnila vse kriterije za prevzem skupne evropske valute evro," je v pogovoru za STA izpostavil prvi in dolgoletni guverner Banke Slovenije France Arhar.

Ob pogledu nazaj, na takrat uspešno denarno osamosvajanje, je v sedanjih nestanovitnih razmerah v svetu in v Evropi osvetlil še en vidik: "Izkušnja in znanje z lastno valuto so kot neke vrste rešilni jopič, če se bi v Evropi v prihodnosti karkoli dogajalo," je dejal in dodal: "To je kot pozitivna hipoteka, ki je ne gre prezreti."

Denarna osamosvojitev se je začela, ko je v skladu z brionskim sporazumom pretekel trimesečni moratorij na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov in je tedanja skupščina sprejela zakon o denarni enoti, s katerim je uvedla lastno valuto, ter zakon o uporabi denarne enote, ki je določal, da je tolar edino zakonito plačilno sredstvo v slovenski državi.

Tolar, ki je med predlogi o imenu valute premagal klas, krono, karant, lipo in še nekatere druge, je tako luč sveta ugledal nekaj čez polnoč 8. oktobra 1991. Delil se je na sto stotinov.

Največje vprašanje je bilo zaupanje

"Korak na denarnem področju je bil logičen. Vsaka država ima monetarno suverenost, saj je denarna politika pomembna v gospodarstvu. Finančne transakcije so vse bolj pomembne in imajo velik vpliv na ostale politike," je orisal. Spomnil je na takratne razmere: visoka inflacija, zunanja prezadolženost države in vdor v monetarni sistem. "Vse to so bili dodatni razlogi, da Slovenija dobi svojo valuto," je menil.

Največje vprašanje pa je bilo po njegovem zaupanje. Centralni banki je uspelo zniževati inflacijo v smeri evropske cenovne stabilnosti ter prilagajanje tečaja tako, da je tolar pridobival vrednost. "Od nezaupljivosti, kaj bo, je tolar dosegel najvišjo stopnjo zaupanja, ki se je kazala v tem, da so državljani večino svojih prihrankov hranili v tolarjih," je poudaril Arhar.

To so potrdili tudi gospodarstveniki. "Pred 25 leti je bilo prav, da smo uvedli lastno valuto tolar, ki smo ga vzeli za svojega," so poudarili v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. A prav je tudi, da je država kot del EU tudi članica območja evra s skupno valuto, v kateri lahko plačujemo, poslujemo, potujemo brez težav. Evro kot skupna valuta namreč krepi tudi položaj EU kot globalne gospodarske sile, so dodali.

V centralni banki so spomnili, da je imela pri uvedbi tolarja ob cilju zniževanja inflacije in vzpostavitve osnov za vzdržno gospodarsko rast pomembno vlogo tudi ohranitev konkurenčnega okolja. Obenem se je delež varčevanja v domači valuti povečeval, k čemur je poleg neposrednega znižanja inflacije močno pripomoglo predvidljivo gibanje deviznega tečaja tolarja do nemške marke oz. od 1999 do evra.

Večina tujih izvedencev se je zavzemala za fiksni tečaj

V Sloveniji so se do izdaje tolarskih bankovcev in kovancev kot zakonito plačilno sredstvo uporabljali vrednostni boni. Zamenjava jugoslovanskih dinarjev za bone se je v vseh finančnih ustanovah po državi začela 9. oktobra 1991 in je trajala tri dni, razmerje med dinarji in boni pa je bilo v tem obdobju 1:1. Po današnjih ocenah ministrstva za finance je bila ta zamenjava "ena najhitrejših in najuspešnejših".

Tečaj tolarja je bil v začetku določen pri 32 tolarjih za eno nemško marko. Večina tujih izvedencev se je zavzemala za fiksni tečaj, a je odločitvi za uravnavani drseči tečaj botrovalo predvsem pomanjkanje deviznih rezerv v slovenskem bančnem sistemu, možnosti zadolževanja na tujih finančnih trgih in širšega socialnega konsenza. A to se je izkazalo za modro potezo ob izbruhu kriz v 90. letih.

Banka Slovenije je prve tolarske bankovce - za 100, 500 in 1000 tolarjev - dala v obtok 30. septembra 1992. Oblikovni avtor slovenskega denarja je bil Miljenko Licul s sodelavci, tiskali pa so jih v britanski družbi Thomas de la Rue. Centralna banka je nato vrednostne bone postopno izločila iz gotovinskega obtoka.

Sledili so bankovci za 10 (november 1992), 20 (december 1992), 200 (februar 1993), 50 (marec 1993), 5000 (december 1993) in 10.000 tolarjev (marec 1995); januarja 1993 so se bankovcem pridružili še kovanci za 1, 2, 5 tolarjev in 50 stotinov, medtem ko sta kovanca za 10 in 20 stotinov v obtok prišla aprila 1993, aprila 2000 pa še kovanec za 10 tolarjev. Na bankovcih so bile upodobljene znamenite slovenske osebnosti, na kovancih pa motivi avtohtonih živali na Slovenskem.

Tolar je pot sklenil z letom 2007

Tolar je pot sklenil z letom 2007, ko je slovenska nacionalna valuta postal evro. Končni tečaj je bil določen pri 239,640 tolarja za evro in je bil enak centralnemu tečaju, določenem ob slovenskem vstopu v evropski mehanizem menjalnih tečajev (ERM II) konec junija 2004. V obdobju bivanja v ERM II je Slovenija uspešno zadostila t.i. maastrichtskim merilom.

Vrednostni boni in tolarski bankovci so zamenljivi v Banki Slovenije brez časovne omejitve. Za tolarske kovance pa se bo ta možnost iztekla konca letošnjega leta.

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja