Je napočil čas za slovensko slabo banko?

Članek slika

Banka Slovenije ugotavlja da banke začetka gospodarskega oživljanja s kreditno aktivnostjo ne podpirajo. Moralni hazard pri rešitvi v obliki slabe banke je do sedaj bil prevelik.

"Brez ustreznega odgovora tvegamo daljšo krizo"

Kar navadili smo se že, da je gospodarstvo še vedno v krču in ne doživi želenega preobrata, banke pa se še vedno bolj kot ne ukvarjajo same s seboj in tudi z izločitvijo obremenjujočih „strupenih“ finančnih inštrumentov, slabih kreditov, tudi tistih za menedžerske prevzeme, nakupe vrednostnih papirjev, ki so si jih nabrale v času visoke konjunkture, iz bančnih bilanc. Tudi Banka Slovenije ugotavlja da banke začetka gospodarskega oživljanja s kreditno aktivnostjo ne podpirajo. Banke pa odgovarjajo s siceršnjo prezadolženostjo gospodarstva in njihovimi slabimi projekti. Po lanskih podatkih znaša pri nas delež slabih posojil cca. dva odstotka bilančne vsote (približno milijarda evrov), neuradno se številka bliža trem odstotkom (poldruga milijarda evrov), po teoriji pa se stvari začnejo zapletati, ko je slabih posojil za štiri odstotke bilančne vsote. V našem primeru je to za dobri dve milijardi evrov. Že dobri dve leti je od tega, ko je Evropska komisija predstavila smernice za ravnanje s slabimi naložbami bank, po katerih bi se lahko, in nekatere so se, ravnale države članice EU pri ukrepih za stabilizacijo finančnega sektorja. "Če ne bomo ustrezno odgovorili na to težavo, tvegamo podaljšanje krize z na pol mrtvimi bankami, ki niso zmožne opravljati koristne vloge v naših gospodarstvih," je takrat pojasnil komisar za notranji trg in storitve Charlie McCreevy. Ali torej sami tvegamo daljšo krizo, tudi zato ker nikoli nismo našli dovolj poguma, za v obliki slabe banke, predlagano rešitev. Ker se zdi, da bolj kot ne capljamo na mestu, saj se slovenski gospodarski sistem še vedno ne dviga, kot bi si želeli, ne sledimo gospodarski rasti Nemčije, po drugi strani pa imamo pred seboj uspešne modele ustanovitev slabih bank na zahodu, ki so pripomogle k hitrejšemu preobratu na trgu. Gre pri ustanovitvi slabe banke resnično za prevelik moralni hazard vpletenih, se odgovorni pri nas preveč bojijo odgovornosti, da omenjeni model pri nas ne najde zadostne podpore?

 

Načeloma sem proti, se pa bojim, da smo vse bližje nujnosti po takšni rešitvi.

prof. dr. Marko Jaklič, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani

„Načeloma sem proti ustanavljanju slabe banke zaradi velikega moralnega hazarda, ki ga omenjate, ki lahko posledično pomeni velik dvig javnega dolga, padec bonitete države in bank ter posledično višje obresti oziroma dražje financiranje za podjetja in državni proračun. (To se je zgodilo v nekaterih najbolj problematičnih evropskih državah.). Se pa bojim, da smo vse bližje nujnosti po takšni rešitvi, saj imajo banke vse več odpisov, imajo lastnike, ki niso sposobni dokapitalizacije oziroma zagotavljanja kapitalske ustreznosti. Te banke se hkrati zelo nepravilno spopadajo s podjetji v težavah (npr. nikakor ne znajo financirati podjetij, ki so v prisilni poravnavi,...; kar kaže, da imajo naši bankirji zelo malo "realnega" znanja o poslih, s katerimi se ukvarjajo njihovi komitenti). Kljub vsemu je dejstvo, da danes ni problem finančnih virov (čeprav so ti za našo državo in banke ter tudi podjetja vse dražji; pridobivamo jih pretežno na mednarodnih trgih; in to ni toliko posledica slabe trenutne bonitete Slovenije ali slovenskih bank (tam še nismo) ampak razmer na mednarodnih finančnih trgih)), ampak je glavni problem financiranja slovenskih podjetij pomanjkanje lastnega kapitala oz. Prevelika zadolženost. Vse bolj se dogaja, da celo podjetja, ki imajo dobre projekte, ne morejo do dolžniškega financiranja, ker nimajo urejenega finančnega vzvodja (prevelika zadolženost). Tega se pa ne da popraviti s slabo banko. Mislim, da bi bilo bolje, da bi se banke konzorcijsko organizirale za reševanje podjetij v težavah in za to najele mednarodne
specialiste z izvedbo (finančnih in poslovnih) prestrukturiranj podjetij. Začasno pa bodo morale prevzemati lastniške deleže podjetij v težavah. Tu morda lahko država kako priskoči v smislu nekega sklada delnic, o katerem je pred časom govoril Gaspari in je vsaj po mojem vedenju potem vse potihnilo.“

Banka ne bi bistveno prispevala k višjim stopnjam rasti kreditiranja

Andrej Plos, član uprave Nove KBM.

„V primeru ustanovitve slabe banke govorimo tehnično gledano o dvakrat isti zadevi. Zaenkrat določa način delovanja bank Zakon o bančništvu, ta določa, da mora imeti vsaka banka za svoje delovanje zadostno količino kapitala. Najverjetneje bi to veljalo tudi za t.i. slabo banko. Pri tem se pojavi vprašanje, kako je možno zagotoviti tovrstni kapital za tak način ne pa za poslovanje že obstoječih bank. V obeh primerih je vprašanje moralnega hazarda enako. Najverjetneje bi snovalci ideje t.i. slabe banke problem zahtevanega kapitala premostili s posebnim zakon, ki zaobide tudi vprašanje regulative EU glede državne pomoči v bankah. Ne glede na povedano V Novi KBM menimo, da nova banka ne bi bistveno prispevala k višjim stopnjam rasti kreditiranja. Količniki razvitosti slovenskega bančnega sistema merjeni s količino kreditov in depozitov v primerjavi z BDP-jem so bližje razvitim ekonomijam, kot državam srednje in vzhodne Evrope. Dodatno danes v resnih bankah nihče ne načrtuje večjih rasti, kot jih dosega realna ekonomija. V nasprotnem primeru se v preteklosti nismo naučili ničesar in ponavljamo pretirano finančno vzvodje.“

 

Ustanoviti slabo banko

predsednik upravnega odbora OZS Štefan Grosar

„Številni stečajni postopki in prisilne poravnave, katerim smo priča v zadnjem obdobju, niso prinesli s seboj negativnih posledic le za podjetja, zoper katera so bili uvedeni ti postopki, pač pa so ogrožena tudi vsa tista podjetja, ki so njihovi upniki. Za ta podjetja gospodarsko škodo po eni strani predstavlja že samo dejstvo, da se ne morejo nadejati poplačila svojih terjatev, saj je potrjeno dejstvo, da do poplačila upnikov, ki niso prednostni upniki, v stečajnih postopkih ne pride ali pa je delež poplačila neznaten, poleg tega pa stečajni postopki trajajo po več let. V postopkih prisilne poravnave pa se sicer upniki lahko nadejajo delnega poplačila, a tudi to se izvrši v večletnih obrokih. Poleg dejstva, da upniki tudi v daljšem časovnem obdobju ne morejo računati s poplačilom svojih terjatev, pa dodatno negativno posledico zanje predstavlja dejstvo, da zaradi neprejetih plačil niso zmožni poravnati svojih tekočih obveznosti do dobaviteljev, delavcev, države, kreditodajalcev in ostalih upnikov. Glede na to, da imajo po eni strani terjatve do podjetij v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave (slabe terjatve), po drugi strani pa so posledično tudi sami že plačilno nesposobni, tudi nimajo nobenih možnosti, da si pridobijo likvidnostne kredite pri komercialnih bankah. Takšno stanje prej ali slej tudi pri teh, sicer zdravih podjetjih vodi v postopek prisilne poravnave ali stečaja. S tem pa država izgublja gospodarski in razvojni potencial, delovna mesta in ne nazadnje tudi proračunske prihodke. Da bi zdravim podjetjem, ki so se - ne po svoji krivdi - znašla v situaciji, ko imajo slabe terjatve in jim posledično primanjkuje denarnih sredstev za izpolnitev svojih obveznosti iz poslovanja, pomagali iz takšne brezizhodne situacije, predlagamo zamisel reševanja tega problema, ki bo zanesljivo imela pozitivne učinke tako za posamezna podjetja kot za celotno gospodarstvo. Zamišljeno obliko financiranja smo poimenovali z delovnim nazivom „slaba banka“. Funkcija slabe banke bi bilo financiranje podjetij, ki so zaradi neplačanih terjatev do podjetij v stečaju ali v prisilni poravnavi tudi sama postala plačilno nesposobna, a bi lahko ob ustreznem denarnem prilivu uspešno nadaljevala svoje poslovanje. Podjetje, ki ima neplačane terjatve do podjetij v stečaju ali prisilni poravnavi in mu posledično primanjkuje denarnih sredstev za normalno poslovanje, bi slabi banki odstopilo te terjatve, slaba banka pa bi podjetju na podlagi posojilne pogodbe odobrila posojilo v znesku, ki bi bil enak znesku neplačanih terjatev do upnikov v stečaju ali prisilni poravnavi, zmanjšanemu za določen diskont (denimo 5 do 10 %). To posojilo bi podjetju omogočilo nemoteno nadaljevanje poslovanja, iz prihodnjih prilivov pa bi podjetje slabi banki vračalo obroke prejetega posojila. Sestavni del posojilne pogodbe bi bila torej tudi pogodba o odstopu terjatev, kar bi pomenilo, da bi podjetje v stečaju oziroma v prisilni poravnavi poplačilo terjatev izvršilo neposredno slabi banki. Slaba banka pa bi takšen priliv obravnavala kot delno poplačilo glavnice posojila. Podjetje, ki bi prejelo posojilo od slabe banke, bi tako del svoje obveznosti iz prejetega posojila poravnalo iz morebitnega poplačila terjatev do podjetij v stečaju oziroma prisilni poravnavi, preostanek pa iz prihodnjih prilivov podjetja. S takšno obliko kreditiranja bi slaba banka nase prevzela le tveganje, da podjetje - posojilojemalec morda v prihodnosti ne uspe poplačati posojila s prihodnjimi prilivi, tveganje oziroma breme zmanjšanega poplačila terjatev do podjetij v stečaju oziroma v prisilni poravnavi pa tako v celoti ostane na podjetju – posojilojemalcu. Menimo, da bi s to obliko financiranja prekinili začarani krog stečajev, ki se vrstijo ne le pri neuspešnih podjetjih, pač pa tudi pri tistih, ki pridejo v težave zgolj zaradi neplačanih terjatev.„

Več vsebin avtorja

Vsi članki avtorja