V trenutnem svetu za moderno vojskovanje ni več pomembno število mladih ljudi. Ni več ideologije, da so mladi državno bogastvo. In niso samo mladi tisti, ki so izgubili vso upanje.
V razvitih državah je opazen izrazit trend brezposelnosti med mladimi, ki širi negotovost ter občutek nemoči skozi celotno generacijo. Kljub temu vse zgleda tako, kot da je politikom vseeno.
Ne 'trpijo' vsi enako. V večjem delu bogate Severne Evrope se ta problem skoraj ne opazi. Trend rasti stopnje brezposelnosti med mladimi pa je do izraza prišel večinoma v državah, ki so se s tem problemom spopadale že nekaj desetletij, kriza pa je stanje še dodatno močno poslabšala. Prava težava torej ni ekonomska, je politična. Moderna doba zadnjih dveh stoletij se bliža h koncu in glavni poraženci bodo trenutni mladi.
Mladi - državno bogastvo
Vzpon modernega sveta je časovno sovpadel z 'razvojem mladih'. Obdobje se je začelo s padcem Napoleona. Za njim je prišlo obdobje, v katerem so mladi kar naprej sanjali o boljših časih. Znani poljski pisatelj Adam Mickiewicz je tako leta 1820 napisal svojo znano Odo mladosti (Óda na mladosť). Desetletje za njim je Giuseppe Mazzini ustanovil gibanje Mlada Italija, ki je generirala ogromno število drugih gibanj - obstajala je Mlada Nemčija, Mlada Poljska, Mladi Otomani in pozneje tudi Mladi Turki. Radikalna krovna združba Mlada Evropa je vse skupine za kratek čas združila in tako kontinent združila v bolj pravičnega, bolj mirnega in bolj združenega za prihodnje generacije. Pri tovrstni primerjavi je koncept podoben današnjemu - vizija, o kateri so sanjale pretekle generacije. V 19. stoletju so te skupine govorile o prihodnosti, ki je niso bili zmožni ustvariti tako kot njihovi nasledniki v stoletju, ki je sledilo.
Komunizem je ustvaril novo velesilo, Sovjetsko zvezo, državo, posvečeno ustvarjanju popolnega človeka, močnega in zdravega. Vsaj tako je kazalo na začetku. Komunistična stranka je nove generacije, ki niso bile zaznamovane s preteklim dogajanjem, pozvala, da zgradijo to, čemur bi lahko rekli "pravi socializem". Akcija je izločila vse stare in tako ustvarila priložnosti za mlade. Kot kažejo praktično vse raziskave, so bili skrajni desničarji vedno osredotočeni na mlade. Šolarji so bili vedno vključeni v politične stranke, diktatorji pa so pred občinstvom poskušali dokazati, da so še vedno mladi in močni.
Odpisane s strani kritikov kot gerontokracije (na kratko: družba, v kateri je vodstvo prepuščeno najstarejšim ljudem), so medvojne demokracije tudi začele gledati na mlade, kot na državno bogastvo. V 40-ih letih prejšnjega stoletja so se politiki vse bolj osredotočali na mlade - moderno vojskovanje je bilo nemogoče brez vojske mladih. Dve svetovni vojni in več milijonov mladih žrtev je zacementiralo novo gibanje. Nove generacije so bile deležne izjemne podpore pri izobrazbi, dostopu do najboljših univerz ter dobrih služb.
To je bilo obdobje, o katerem so lahko prejšnje generacije le sanjale. Istočasno so ZDA postale svetovna velesila, kar pa ni naključje, saj so najbolj 'razvajali' mlade generacije.
Danes živimo v drugačnem svetu
Dediči zlate dobe še vedno vodijo predstavo, medtem ko se mladi bojijo za svojo prihodnost. Soočajo se z zahtevnim trgom dela ter visokimi stroški izobrazbe, medtem ko o nakupu lastne nepremičnine lahko v večini primerov le sanjajo. Vse to je v preteklih letih privedlo do številnih protestov - od Okupiraj Wall Street (Occupy Wall Street) do nasilnih protestov študentov v najbolj s krizo prizadetih evropskih državah. Tem protestnikom je skupno to, da ne podpirajo nobene od političnih strank, saj na te gledajo kot na glavne krivce za trenutno stanje.
Čeprav je tak odnos razumljiv, je po drugi strani samouničujoč. Dokler mladi ne bodo aktivno sodelovali v političnem procesu, ne bomo dočakali rešitve problema. V trenutnem svetu za moderno vojskovanje ni več pomembno število mladih ljudi. Ni več ideologije, da so mladi državno bogastvo. In niso samo mladi tisti, ki so izgubili vso upanje kar še dodatno poglablja problem.
Gledano iz vidika modernega sveta in politikov, kdo rabi mlade?
