»Sprostitev trga drog in na ta način zmanjšanje kriminalnih dejanj, ki nastanejo kot posledica ilegalnega, črnega trga, ki nadzira cene dobrin in sili uživalce v začaran krog marginalizacije in izkoriščanja,« je – med drugimi idejami – zapisano v manifestu nove politike drog, ki so ga napisali nasprotniki t.i. finančnega kapitalizma; omenjenim sicer več ne gre namenjati veliko prostora, a ker so natančno zbrali popolne neumnosti in jih predstavili kot idealen sistem za sodobnega človeka, si vsee
Droge so ves čas med nami, že od daljne zgodovine naprej in temu dejstvu se ne moremo izogniti. Zdravilne lastnosti marihuane naj bi kot prvi opisal že kitajski cesar Šen Nung, že leta 2737 pr.n.š.; domorodci v Južni Ameriki so že davno pred prihodom Špancev žvečili liste koke, tako zaradi njenih hranilnih snovi kot zaradi alkaloidov, denimo, kokaina. Tedaj seveda še niso vedeli, kaj je kokain, vedeli pa so, da jim listi koke povrnejo moč. Heroin so leta 1898 začeli uporabljati kot sredstvo za lajšanje kašlja in menda je bil njegov učinek odličen. V sedemdesetih letih minulega stoletja so ekstazi (MDMA) pri delu uporabljali nekateri psihoterapevti. Samo pomislite, kako orjaška je dandanes potrošnja različnih protibolečinskih, pomirjevalnih ali uspavalnih tablet, ki vam jih lahko predpišejo zdravniki. Številna zdravila lahko služijo kot sredstvo za drogiranje.
In ker zdaj že tudi strokovnjaki vedo, da se človeško bitje nagnjenosti k drogam zlepa ne bo znebilo – zgrda pa tudi ne –, se je v zadnjih treh desetletjih krepil harm reduction koncept oz. koncept zmanjševanja škode, ki nastaja v povezavi z jemanjem prepovedanih drog. Kot je v eseju »Zmanjševanje škode, kot nova paradigma politike drog« zapisal strokovnjak s področja drog Dare Kocmur, naj bi bila »razločevalna poteza koncepta zmanjševanja škode prej v osredotočenju na preventivo škodljivih posledic rabe drog, kakor pa na preventivi jemanja drog kot takih.« Do tu vse lepo in prav. Družba brez drog je utopija, z njimi pa je – vsaj na dolgi rok –, tudi težko, a ne? Če povzamemo številke iz zadnjega poročila Združenih narodov: svetovna poraba opiatov se je od leta 1998 pa do leta 2008 povečala za 35 %, poraba kokaina se je povečala za 27 %, poraba marihuane pa za 8,5 %.
Uživanje drog v Sloveniji ni kaznivo dejanje. Vsakdo ima pravico, da sam operira s svojim življenjem. Kakor želi. Dokler ne posega v pravice drugih. Vsakdo ima tudi pravico do zasebnosti, zato mu noben zakon ne more določiti, kaj lahko, recimo, počne v petek ob petih popoldne, na domačem balkonu – pije pivo ali zraven kadi še marihuano? Skratka, sodobno liberalno razmišljanje ne more iti v smeri striktnega prepovedovanja, po drugi strani pa si je resnično težko zamisliti sprostitev trga z nedovoljenimi drogami; bi na takšen način sploh kaj dosegli?
Z vidika ekonomije bi si država po eni strani lahko fino opomogla, če bi droge obdavčila. Več denarja bi se steklo v državni proračun, še zlasti, če bi bili proizvajalci, uvozniki in prodajalci drog obdavčeni tako besno kot so obdavčeni podjetniki v vseh drugih panogah, in če bi se tudi droge dražile tako kot, recimo, cigarete. Ampak dotičnim, med katerimi imajo že tako ali tako številni bogate izkušnje s kriminalom, to najbrž ne bi bilo všeč in bi se jih hitro polastili apetiti po drugih poteh? Nekateri navajajo, da bi sprostitev trga z drogami pripeljala do razbitja temačnih kartelov, a že bežen pogled na slovensko gospodarstvo kaže, da je takšna ideja smešna: tukaj je težko razbiti še kartele, ki se ukvarjajo s povsem običajnimi posli, dobavljanjem elektrike, trgovino in oglaševanjem. Res pa je, da bi bilo najbrž kar zabavno gledati, kako bi se v takšni vlogi znašel varuh konkurence. Morda bi lahko vsaj oglobil Dragana Tošića, kajti sodišče tega več ne bi moglo preganjati? Nori novi svet. Kdor se je kdaj znašel v globoki krizi zaradi zasvojenosti, takšnega sveta svojim otrokom ne bo privoščil.
Z vidika zdravstva bi sprostitev trga z drogami najbrž prinesla katastrofo in ne rešitve kakršne so si zamislili pisci manifesta; pomislite, koliko ljudi bi droge jedlo dobesedno kot Lekadol (čeprav je Lekadol lahko celo nevarnejši od marsikatere prepovedane droge)? Ste prepričani, da se smrtnost zaradi drog ne bi povečala, če bi bila prodaja le-teh prosto in brez preganjanja dostopna na vsakem vogalu? Pomislite še na dejstvo, da zdravstvene zavarovalnice godrnjajo za vsako malenkost in številnih zdravstvenih uslug sploh nočejo pokriti; le kako bi krile vso škodo, ki bi – vsaj na začetku – sprostitve trga z drogami zagotovo narasla? Če pa mislite, da se to ne bi zgodilo, pa pokažite vsaj en dokaz, s katerim lahko zagotovite, da je prav sleherno človeško bitje dovolj razumno, da drog ne bo brezglavo zlorabljalo, ampak bo z njimi ravnalo odgovorno. Slednje se sicer da, a izjemno redki so tisti, ki jim kaj takega dolgoročno uspeva.
Z družbenega vidika bi se pišoči utopisti morali vprašati, kakšno sporočilo bi sprostitev trga z drogami prinesla našim zanamcem? Ali bi bilo v redu, če bi dvanajstletniki v šolo nosili marihuano in med poukom hodili na stranišče po brizg? Ali bi bile tukaj kakšne omejitve? Brez slabe vesti lahko zapišemo, da bi sprostitev trga z drogami prinesla zgolj anarhijo. Ta pa je iluzija, v realnosti še najbolj podobna dogajanju v New Orleansu pred šestimi leti.
Od – v manifestu – zapisanih idej, bi resno veljalo razmisliti le o uporabi marihuane v medicinske namene in pa morda o heroinu na recept, ki ga prakticira tudi Švica, a le za dolgoletne odvisnike, pri katerih so vse odvajalne terapije spodletele. Čeprav odvajalna terapija ne more spodleteti, če odvisnik z odvajanjem resno misli. Če pa ne misli resno, pa je odvajanje že v osnovi brezplodno.
Skratka, če bi pisci manifesta v svojih zahtevah nastopili s predlogi, ki bi imeli vsaj malo zveze z realnostjo, bi jih kdo še lahko vzel resno. Zdaj, po nekaj tednih, pa se zdi, da so pričujoči manifest napisali sami zadeti, ki večino časa preživijo v pravljičnem svetu. Za tistih nekaj bolečih trenutkov, kolikor jih pač potrebujejo, da najdejo dilerja, ki jim dostavi novo dozo, pa se res ni vredno igrati revolucije.
