Čeprav smo jih pred dobrim letom sanirali, v domačih bankah še naprej mrgoli več milijard slabih terjatev. Pri njihovem čiščenju bi lahko pomagali tuji vlagatelji, ki v iskanju višjih donosov kupujejo milijarde slabih posojil po Evropi.
Kljub prenosu več milijard evrov slabih posojil NLB, Nove KBM, Abanke Vipe, Banke Celje, Faktor banke in Probanke na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), se slovenske banke še naprej s težavo otepajo te nadloge. V celotnem bančnem sistemu je bilo ob koncu januarja za skoraj 4,4 milijarde evrov slabih posojil. Čeprav je znesek za približno 1,11 milijarde evrov nižji kot leto pred tem, je krčenje obsega slabih terjatev v relativnem smislu precej manjše, saj se istočasno vztrajno zmanjšuje obseg posojil. V bančnih bilancah je tako letos še vedno 11,6 odstotka nedonosnih terjatev ali le 1,6 odstotne točke manj kot pred 12 meseci.
Slabe terjatve ostajajo resen problem slovenskega bančnega sistema, predvsem bank v domači lasti. Čeprav so običajen del poslovanja v bančništvu, v banki Unicredit Slovenija poudarjajo, da v primeru, ko jih je preveč, »zahtevajo veliko energije, ki jo je treba vložiti v izterjavo, prestrukturiranje in sanacijo«. Ravno v teh procesih se veliko slovenskih bank ne znajde najbolje.
V NLB in NKBM poldruga milijarda evrov slabih posojil
Obilico težav s slabimi posojili imata še naprej največji slovenski banki NLB in NKBM, ki imata samo v Sloveniji za dobro milijardo evrov slabih posojil. Na ravni skupin, ki vključujeta tudi hčerinske banke zunaj meja Slovenije, pretežno na Balkanu, pa je obseg slabih terjatev ob koncu lanskega leta znašal skupno 1,5 milijarde evrov – v skupini NLB 25,5 odstotka kreditnega portfelja (1,04 milijarde evrov), v skupini NKBM pa 23,5 odstotka (462 milijonov evrov).
Razlogov za tako zajeten obseg slabih posojil je več. Prvi je po pojasnilih NKBM uporaba strožjih evropskih načel pri razvrščanju terjatev med slaba posojila. Drugi je znižanje obsega kreditiranja, h kateremu delno prispeva dejstvo, da je povpraševanje podjetij še vedno povezano pretežno z obratnim kapitalom in preredko z investicijami, ki bi prispevale k večji rasti kreditnega portfelja. Tretji razlog je počasno delovanje sodnih mlinov, zaradi česar morajo banke v svojih bilancah še naprej beležiti slabe terjatve do podjetij, ki bi jih sicer že davno oslabile in nanje »pozabile«.
DUTB ni rešitev za preostanek slabih terjatev
Ne glede na razloge za zajeten obseg slabih posojil se poznavalci razmer doma in v Bruslju strinjajo, da bi lahko procesi njihovega razreševanja tekli hitreje. Prenos slabih posojil na DUTB je seveda razbremenil bančne bilance, vendar se zaenkrat zdi, kot da je bil to zgolj neke vrste »enkratni adut«. Visoki funkcionar iz Bruslja, ki je želel ostati neimenovan, namreč opozarja, da si praktično ni mogoče zamisliti, da bi lahko banke na DUTB prenesle tudi slaba posojila iz balkanskih portfeljev. Zaradi državnega lastništva v DUTB in načina, kako je bil spisan zakon o sanaciji bank, bi namreč to pomenilo nedovoljeno državno pomoč. Nevarnost kršitev evropske zakonodaje ostaja eden glavnih razlogov za upočasnjevanje celotnega procesa sanacije bank in prestrukturiranja podjetij.
Večina bank je tako prepuščena lastni iznajdljivosti. V preteklih letih so za to ustanovile nekakšne lastne slabe banke, oddelke, ki se ukvarjajo z razreševanjem slabih terjatev. A bruseljski poznavalec razmer dvomi o njihovi učinkovitosti. Bančni kadri so zdesetkani, saj so najboljši iz bank pobegnili, bodisi na DUTB ali celo v tujino. Za zunanje svetovalce pa zlasti domače, podržavljene, banke enostavno nimajo denarja.
Slaba posojila so velik posel
Kako rešiti problem slabih posojil, če tega ne znajo in zmorejo v DUTB in bankah? Ena od možnosti je zagotovo njihova prodaja, do česar v omejenem obsegu že prihaja. »Slabe terjatve po tržnih cenah prodajamo na trgu in jih bomo tudi v prihodnje,« so denimo pojasnili v NKBM. O številkah so molčali, tako kot tudi ostale banke.
Priložnost, ki se ponuja na trgu, je kljub temu velika. Trg slabih terjatev je v svetu vreden med 2500 in 3500 milijardami ameriških dolarjev in tuji vlagatelji se z vse večjimi apetiti ozirajo po njem. K temu prispevajo izredno dobri donosi. Analitska hiša Debtwire, ki je naredila raziskavo med največjimi svetovnimi upravljavci premoženja, je ugotovila, da jih kar 62 odstotkov s kupovanjem slabih terjatev, njihovim »spravljanjem v red« ter poznejšo prodajo ustvari od 10- do 15-odstotni donos.
»Obrestne mere so na dnu in vlagatelji so na lovu za višjimi donosi,« je orisal razmere na trgu Matej Šimnic iz Alte Investa, ki je hkrati prepričan, da slabe terjatve slovenskih bank zaenkrat vendarle niso pretirano zanimive za velike vlagatelje. Glavni razlog za to sta majhnost slovenskega trga in prepletenost bank v posameznih večjih primerih, ki bi lahko zanimali tuje vlagatelje. Tako bo vse dokler se banke med seboj ne bodo povezale in začele oblikovati paketov terjatev ali vsaj združevati terjatve do enega dolžnika. »Majhna terjatev pomeni manjšo likvidnost, večje tveganje in večje stroške za vlagatelja. Pri trgovanju s slabimi terjatvami so ključne ekonomije obsega. V tujini je tako običaj, da se ne kupuje terjatev, vrednih manj kot nekaj deset milijonov evrov,« je pojasnil Šimnic. Postopno odstopanje od strogega obdelovanja svojih vrtičkov pričakujejo od slovenskih bank tudi v Bruslju. Vse dokler se ne bodo družno lotile problema slabih terjatev, pa se bo stanje izboljševalo le počasi.
