Prenovljeni ZGD je dokaz, da se v Sloveniji še vedno močno bohoti ekonomska ksenofobija. Nekateri ji lepše pravijo tudi: nacionalni interes. V resnici pa gre samo za strah, ki je, kot vemo, od znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Kot Radovanove ideje, torej. Te so tudi votle, prazne, iz njih pa nikoli ne nastane nič pametnega.
Pred dnevi je predsednik SLS Radovan Žerjav v svojem profilu na Facebooku veselo podpiral novelo zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in jadikoval nad tistimi, ki se z novelo ne strinjajo. Najbrž se spomnite: gre za zakon, ki družbenikom in vodjem podjetij, ki so končala v stečaju, za deset let prepoveduje vodenje ali solastništvo v drugih podjetjih. Predlagatelj ZGD je ravno Radovan. Ta je včasih lastnoročno urejal svoj profil na Facebooku in tudi z avtorico tega zapisa sta vljudno izmenjala nekaj mnenj in pozdravov. Danes njegov profil ureja administrator, toda to v resnici ne igra nobene vloge, kajti tudi tukaj lahko povzamemo ugotovitev misleca Niccola Machiavellija: »Po sodelavcih presojamo vladarja!« Pod enega od Radovanovih statusov o lepotah, ki jih menda prinaša prenovljeni ZGD, se je oglasila tudi avtorica tega zapisa: »Administrator, povej Radovanu, naj me neha že navsezgodaj zjutraj spravljati v slabo voljo. Prava rešitev bi bila temeljita reforma pravosodja, ki bi moralo biti sposobno kaznovati prave krivce; ampak, ker pravosodja niste sposobni reformirati, sprejemate pavšalne zakone, ki kaznujejo vsepovprek. Po ustavi je vsakdo nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda, po tem zakonu pa je vsakdo kriv, dokler sam ne dokaže nedolžnosti. Omenjeni zakon je tako neumen, da ga niti v Butalah ne bi potrdili.«
Da mnenje avtorice ne bi obviselo brez tehtnih argumentov, je zraven prilepila še link do teksta, v katerem je podrobneje pisala o sporni noveli. Gre za kolumno z naslovom Čas je, da gre politika v stečaj! Sekunde so tekle, zgodilo se ni nič. Radovan – no, njegov administrator –, je očitno ostal brez ideje, kako odgovoriti na tako problematizirano mnenje.
Čez nekaj minutk pa je avtorico tega zapisa zablokiral in ji onemogočil dostop do profila. Vidite, tako preprosto je to: ko problema nočemo slišati, si zatisnemo ušesa in se pretvarjamo, da problema več ni. Žal problem še vedno ostaja. Tudi Radovan, včasih pomočnik direktorja podjetja Nafta Lendava, ki je imelo v lanskem letu 10.634.185 eur izgube – Nafta Biodisel, podjetje, ki ga je Radovan vodil do odhoda v politiko septembra 2007, pa je imelo v letih 2006 in 2007 le 154 eur prometa in 16.740 eur izgube –, še vedno ostaja, čeprav si številni ob njegovih domislicah pogosto zatiskamo ušesa in si brez slabe vesti želimo, da bi izginil. Z vso svojo zdravo kmečjo pametjo vred.
Zdrava kmečka pamet je premisa, s katero se kani uvrstiti v parlament. Čez slab teden dni, na volitvah. Še prej pa nas bombardira z izjavami, ki bi lahko bile celo smešne, če ne bi bile v svoji resničnosti in vsesplošni prisotnosti v slovenski družbi tako tragične. Izjavil je: »Dobrim slovenskim podjetjem moramo dati prednost pred tujimi podjetji na javnih razpisih v Sloveniji.« In še: »Najemanje tujih podizvajalcev ne pride v poštev. Če bo slovensko podjetje s fokusom zmagalo na razpisu in nato najelo tuje podizvajalce, nismo naredili nič.« Skratka, Radovan zagovarja protekcionizem in hoče na takšen način domače gospodarstvo obvarovati pred tujo konkurenco. Saj ni pomembno, če je slabo, glavno je, da je naše? Najboljše, da okoli Slovenije zgradimo orjaški zid, po vzoru kitajskega, ga za vsak slučaj ovijemo še z bodečo žico, da tuji vlagateljski nebodigatrebe ne bodo stikali po našem trgu in potem bomo lahko jedli zgolj krompir in peso, pa še tega bo zmanjkalo. Slovenija mora uvažati tudi hrano, saj je sama ne pridela dovolj.
Čeprav se predpisi EU bojujejo proti protekcionizmu, se Radovan ne pusti zmesti. Pravi: »Evropa bo pač morala razumeti.« Da, Evropa bo najbrž res razumela, da v njeni sredini biva pleme, ki še ni dojelo, da so se turški vdori na njegovo ozemlje nehali že leta 1593, z zmago pri Sisku, in da Nemci že vrsto desetletij niso okupatorji; še več: odkar živimo v samostojni Sloveniji, so naš najpomembnejši trgovinski partner in raje si sploh ne drznite pomisliti, kaj bi se zgodilo, če se v časih krize ne bi mogli oslanjati na njih. »Pot izolacije in protekcionizma se konča v nevarnosti in nazadovanju. Sem za prosto trgovino z vsemi narodi in za politično povezavo z nobenim,« so besede nekdanjega ameriškega predsednika in avtorja Deklaracije neodvisnosti Thomasa Jeffersona, ki je zagovarjal klasični liberalizem, v skladu s tem pa tudi prosto trgovino; in kot so Radovana opomnili v časniku Finance, so ZDA z doktrino prostega trgovanja iz angleške kolonije prerastle v največje gospodarstvo na svetu. Država, ki dosledno izvaja protekcionizem, pa je, na drugi strani, Severna Koreja; ta protekcionizem izvaja celo tako zelo dosledno, da o gospodarstvu te države ni zaslediti praktično nobenih podatkov. Vemo pa, da so številni ljudje v Severni Koreji še vedno podhranjeni.
»Nesprejemljivo je, da otroci v slovenskih vrtcih jedo hrano tujega izvora, med drugim tudi iz Azije,« se je prehranjenosti dotaknil tudi Radovan. Seveda Radovan ni pojasnil, kaj naj bi bilo narobe z Azijo? Azijska prehrana vsebuje veliko svežega sadja in zelenjave, zato je zagotovo bolj zdrava od tistih mastnih klobas, ki jih pečejo na kongresih SLS. Šalo na stran, če otroci v vrtcu dobijo banane ali riž, je razumljivo, da je bilo te dobrine treba uvoziti, saj banan in riža v Sloveniji ne pridelujemo. Vsa Evropa uvaža banane in riž. Morda Radovan ne mara banan in riža, zato na takšno dilemo ni pomislil?
Če Radovan ne bi predlagal tako neumne in v parlamentu celo potrjene novele ZGD, bi lahko izgledalo, da morda sploh ne misli resno, kar govori. In da vse kar govori, govori zgolj z namenom pridobivanja volilnih glasov. Žal imajo volilno pravico tudi ljudje, ki ne vidijo dlje od lastnega nosu. A ravno prenovljeni ZGD – čeprav se najbrž ne bo izvajal, saj bodo, predvidevamo, višje inštance razumnejše od Radovana in njegovih somišljenikov –, je dokaz, da se v Sloveniji še vedno močno bohoti ekonomska ksenofobija. Nekateri ji lepše pravijo tudi: nacionalni interes. V resnici pa gre samo za strah, ki je, kot vemo, od znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Kot Radovanove ideje, torej. Te so tudi votle, prazne, iz njih pa nikoli ne nastane nič pametnega.
