Premier Borut Pahor, ki se je minule dni sestal s koalicijsko zaveznico Katarino Kresal, je spet dokazal, da živimo v skisanih razmerah.
Političarko, ki so ji večkrat bolj ali manj upravičeno očitali skorumpiranost, je z oblasti odpihnil najem stavbe Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU); računsko sodišče je izdalo negativno mnenje, protikorupcijska komisija je potrdila, da »ravnanje uradnih oseb na MNZ pri najemu prostorov za NPU ustreza definiciji korupcije«.
Ministrica je odstopila, rekoč: »Vsi postopki so bili izpeljani zakonito. Kljub temu da se z mnenjem ne strinjam, ga kot vneta zagovornica pravne države spoštujem.« No, o kateri pravni državi je tukaj govora? O tisti, ki napol legalno dovoljuje netransparentnost pri javnih razpisih? Ko pristojne institucije potrdijo elemente korupcije, pa premier poročila praktično ignorira? Če premier kaže, da ljudje, obtoženi korupcije, lahko zasedajo visoke položaje in sprejemajo pomembne odločitve, kako naj narod dojame, da je korupcija slaba? Na kratko opisani primer je seveda le eden mnogih, trenutno pač eden najbolj razvpitih. Slovenija, kot poslovni prostor, pa ima še več težav.
Že dvajset let trpimo zaradi katastrofično visoke progresivne obdavčitve delovne sile in obdavčitve nasploh. Če nekdo mesečno zasluži neto znesek 700 eur, mora njegov delodajalec plačati bruto znesek 1.167,6 eur in od bruto zneska država pobere 40%. Če nekdo mesečno zasluži 1.000 eur neto, mora njegov delodajalec plačati 1.754,31 eur bruto, država pa pobere 43%. Odstotki davščine se višajo glede na višino plače. Pri 2.000 eur neto plače delodajalec plača kar 4.154,03 eur bruto, država pa pobere 52%. Če direktor večjega podjetja mesečno zasluži 12.000 eur neto; kakšen je bruto? 29.414,58 eur; to pomeni, da država od bruto zneska pobere kar 59%. Skratka, če bi kakšen resen CEO iz neke mednarodne korporacije hotel delati v Sloveniji, bi njegova plača zgledala približno takole:
Od 59.850 eur bruto zneska bi CEO v Sloveniji dobil zgolj 24.048 eur neto plače, torej bi mu ostalo 40% tega, kar bi zanj potrošil delodajalec. Bi katera multinacionalka imela v Sloveniji sedež? Razumljivo, da Slovenija dobi le tu in tam kakšno tovarno, kajti pri minimalnih plačah še nekako gre, hkrati pa to pomeni spodbujanje gospodarstva najnižjega ranga, čeprav država ne more konkurirati Aziji. Če vsemu temu dodamo še birokratizem, dobimo pogosto neprimerno okolje za podjetnike. Tega vtisa ne more popraviti niti selitev predstavništva japonske Makite z Dunaja v Ljubljano, saj po drugi strani vidimo, kako ajdovski proizvajalec ultralahkih letal Pipistrel nove proizvodne hale za sestavljanje štirisedežnih in večsedežnih letal seli čez mejo; gradil bo v sosednji Italiji.
»Slovenci smo stoletja živeli pod tujo oblastjo in nismo sprejemali odločitev, za nas so razmišljali v mestih z zvenečimi imeni (Vatikan, Dunaj, Rim, Berlin, Moskva, Beograd …) in nas potem o sklenjenem le obvestili. Zato se je osnovno pravilo preživetja glasilo: nekdo drug bo mislil zate, nekdo drug bo zate poskrbel. Ostani nepremičen. Čakaj,« je v kolumni »Gospodarja zdaj čakamo« na Siolovem spletnem portalu pojasnil pisatelj Miha Mazzini, sociolog dr. Urban Vehovar pa je v začetku lanskega decembra, na konferenci ob predstavitvi »Poziva k rehabilitaciji pravne države«, napovedal: »Čez leto dni bo v politični prostor vstopil Mesija.« In zdaj tako mnenjski voditelji v javnih in zakulisnih debatah kot tudi navadni smrtniki na spletnih forumih iščejo: odrešenika, gospodarja, nekoga, ki bo odrešil Slovenijo, nekoga, ki bo rešil levico, tistega, ki si bo drznil resetirati ...
V resnici pa bi morali le znižati davščine. Zmanjšati birokratizem. In usposobiti pravno državo, da bi jo ljudje začeli spoštovati. Prejšnje oblasti tega niso bile sposobne udejaniti, sedanja vlada – katere premier za nasvete sprašuje koruptivnosti obtoženo bivšo ministrico – pa je popolnoma nesposobna. Zato pa je Slovenija dežela, ki jo je lepo opisal italijanski mafijski skesanec Maurizio Prestieri: »Raj za mafijce.«
