Pravica do lenobe: Privilegij redkih

Vendar je treba za vnovični vstop v raj potrpeti, se do tam prigarati in ga dočakati. Le redki pametni ljudje to idejo ignorirajo in si v času življenja vzamejo pravico do lenobe. In ne boste verjeli, ravno zato so izredno uspešni.
Krasni novi svet

Propaganda novega, sodobnega življenja po drugi svetovni vojni je obljubljala novo, boljše življenje. Naprave bodo vse delale namesto nas in tehnologija nas bo rešila jarma revščine ter nam omogočila lagodno in bogato življenje. Vsem.

Ameriške sanje, propagirane v hollywoodskih filmih, da bomo vsi bogati in srečni in svobodni, so preplavile svet. Materialno bogastvo in tehnični napredek človeštva, to je postalo edina vrednota, ki bo vsakemu posamezniku na tem planetu omogo­čila človeka vredno življenje, tako da se bo lahko končno predajal stvarem, ki jih rad počne, namesto delu. Vsaj po definiciji sira Jamesa Matthewa Barrieja, avtorja Petra Pana, ki je dejal: »Vse, kar počnemo, v res­nici ni delo, razen če tisti trenutek ne bi raje počeli nekaj drugega.«

Le še malce je treba potrpeti, pa bomo tam. Ste prepričani? Po 60 letih neverjetnega tehnološkega napredka člo­veške rase smo se, če povemo po pravici, znašli v popolnoma nasprotni situ­aciji. Delamo več kot kdaj prej, delovni čas in delovna doba pa se kar daljšata. Tehnološki napredek pa nam je prinesel ... nove igrače, za katere je treba zaslužiti, da bi jih lahko nenehno menjavali in bili vedno v trendu.

Kaj pa bogastvo, sreča in svoboda ter predajanje užitkom, ki so nam jih obljubljali? Vrniti se moramo v Evropo, kjer je še vedno odmeval osovraženi napis, da delo osvobaja. Kakorkoli osovražen, zmanipuliran in uporab­ljen v zločinske namene, pa žal odseva idejo večine. Sodobni trendi propagirajo, da mora biti človek ves čas aktiven.

Aktiven na delovnem mestu, aktiven v prostem času, aktiven na počitnicah, aktiven v postelji ... kajti le tako lahko ohrani zdravje in večno mladost, da bo imel dolgo in srečno življenje ter bodo vsi rek­li, da je uspešen človek, da je res­nično nekaj naredil. Večinoma verjamemo, da je treba za uspeh vložiti veliko truda.

Toda, ali je to edina in končna resnica ali morda v svetu dualnosti obstaja drugi pol, ki je v današnjem času preganjan ožigosan in nezaželen? LENOBA, BREZDELJE. Prezirana do najglobljih korenin, nerazumljena, in ker je večinoma nepoznana, je lahko temelj manipulacije. Če poguglate slike, ki se 'skrivajo' pod besedo laziness, boste dobili večinoma slike nagravžnih za­valjenih dedcev, ki ležijo na kavču pred TV-jem in lokajo pivo.

Stop! To ni lenoba, temveč zanemarjenost. Po drugi varianti pa dobite nasvete, kako se proti lenobi boriti. Stop! Če bi bila pri ljubljenju dovoljena le ena poza (najbolje kar misijonarska) in bi bile vse druge neprimerne, kako bi se počutili? In če bi vaša draga vedno le govorila, da ohrani svoja usta aktivna, in bi vi venomer le jedli ...

Če priznamo ali ne, ljudje potrebujemo dualnost. In tako ni zdravo večno biti le aktiven, temveč je treba za ohranitev zdravega telesa in čistega duha kdaj pa kdaj potoniti tudi v nasprotje. Torej v lenobo. Vprašanje pa, je ali v vsem svojem nerazumevanju in nepoznavanju te zapostavljene človeške dejavnosti sploh še znamo lenariti. Delati nič. Tisto stvar, ki jo počnejo otroci, ko jih vprašamo: »Kaj pa počnete?« In oni odgovorijo: »Ah, nič.«
Združitev skrajnosti

Lenoba je prav tako pomemben del našega življenja kot delavnost. Da bi videli svetlobo, mora obstajati tema. Glasba zaživi v tišini med zvoki. V vesolju ne obstaja le tisto, kar vidimo, temveč tudi temna snov. Za polno doživetje življenja moramo obe skrajnosti združiti in ju spoznati, da bi lahko polno delovali v obeh. Pasivnost je medprostor aktivnih trenutkov našega življenja, je nedefiniran prostor, poln presenečenj, in ključ do kre­ativnega osmišljanja življenja in uspešnega reševanja problemov.
Skrivnost velikih kreativcev

Kreativni ljudje se od nekdaj prepuščajo temu božanskem darilu, lenobi, v njej iščejo odgovore na smisel življenja in iz nje črpajo navdih. Veliki ustvarjalci, posebneži in vizionarji, ravno zato vidijo in posledično vedo več kot drugi. Vsak od njih ima imel prav poseben in oseben odnos do sposobnosti kreiranja. Njihova skupna točka pa je odnos do sveta, ohranjen iz rane mladosti, predajanje lenobi. In seveda njihova samozavest.

O lenobi, kreativnosti in samozavedanju je lepo povedala Vojvodinja v kultni knjigi Lewisa Carolla Alica v čudežni deželi, ki je v resnici popolnoma odpiljen, kreativen in genialen priročnik o odraščanju za vse male in velike otroke: »Popolnoma se strinjam s tabo,« je rekla Vojvodinja, »nauk te zgodbe je 'Bodi, kar se zdiš, da si', oziroma, če to povemo malo jas­neje, 'Nikoli si ne predstavljaj, da nisi drugačna od tistega, kar se drugim zdi, da kar si bila ali bi lahko bila, ni bilo drugačno od tistega, kar si bila, in bi se bilo njim zdelo drugačno.«

»Zdi se mi,« je vljudno rekla Alica, »da bi to dosti bolje razumela, če bi imela napisano. Takole pa ne morem čisto dobro slediti.«

»To ni nič v primerjavi s tistim, kar bi lahko rekla, če bi se mi zljubilo,« je vzradoščeno odgovorila Vojvodinja.

V zgodovini so nam poznani slavni trenutki velikih odkritij: trenutek ko je Newtonu padlo jabolko na glavo in se je Arhimed šel kopat. EUREKA! Zanimivo je, da sta oba, ko sta prišla do rešitve, lenarila. Podobni primeri se vrstijo skozi celotno zgodovino.

Leonardo da Vinci, prototip vsestransko kreativnega človeka, je bil pogosto označen kot neresen ravno zaradi uživanja v kreativni lenobi, ko bi moral po mnenju naročnika končati kakšno svoje delo. Včasih je za tri dni pustil in ... si lahko predstavljate, da lepega dne kar odkorakate iz pisarne in se vrnete čez tri dni ter polni energije in novih zamisli nadaljujete svoje delo?

Znanstvena fantastika! Vendar pa ne smemo preskočiti dejstva, da so se veliki kre­atorji predajali lenobi, a obenem bili v zavestno izbranih trenutkih maksimalno aktivni, da so bili samozavestni in so bili prepričani v pravilnost svojih dejanj in odkritij.