V evropskih bankah ne boste našli dveh stvari, novih posojil in visokih dobičkov. Razlog za to se skriva tudi v vse ostrejših zahtevah regulatorjev, ki od bank zahtevajo vse več kapitala. Vendar ta ni poceni.
Vajeti finančnih trgov držijo vse čvrsteje v rokah regulatorji, ki z omejitvami in različnimi načini preverjanja finančnega zdravja bank odločajo o njihovi usodi ter tudi o usodi vlagateljev. Ti lahko zaradi majhne spremembe v metodologiji obremenitvenih testov ali ocenjevanja vrednosti premoženja bank utrpijo veliko škodo, pri nas so denimo lastniki podrejenih in hibridnih obveznic ostali brez več kot pol milijarde evrov. Banke morajo na drugi strani graditi vse večje kapitalske obrambne zidove, kar ni poceni. Posledica je tudi nižji obseg posojanja. Neizpolnjevanje zahtev regulatorjev lahko na drugi strani pomeni preplah med vlagatelji in padanje vrednosti bančnih delnic na borzi.
Nekaj podobnega se je zgodilo evropskima bančnima skupinama Deutsche bank in Banco Santander, ki nista prestali obremenitvenih testov ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed). Vrednost največje nemške banke se je od začetka špekulacij, da bo padla na ameriškem obremenitvenem testu, znižala za 6,7 odstotka ali 3,1 milijarde evrov, španski velikan Banco Santander pa je izgubil 7,8 milijarde evrov vrednosti (8,8 odstotka). Obremenitveni test Fed je še en dokaz, kako lahko ob uporabi primerne metodologije pade še tako čvrsta banka. Tako Deutsche bank kot Banco Santander sta namreč lani jeseni brez večjih težav opravili z evropskimi obremenitvenimi testi, kljub temu pa je ameriški regulator našel »številne in pomembne pomanjkljivosti«. Ameriški obremenitveni testi ne temeljijo zgolj na vprašanju, ali ima banka dovolj kapitala, temveč preverjajo tudi kakovost korporativnega upravljanja in ocenjevanja tveganj v bankah ter celo vrsto drugih subjektivnih kategorij.
7,8 mrd. € vrednosti je izgubila španska Banco Santander, ker ni prestala obremenitvenih testov ameriške centralne banke.
Španci bolj previdni z javnim denarjem
Na tej strani Atlantika je še vedno namenjene največ pozornosti kapitalu, katerega odpornost na šoke je Evropska centralna banka (ECB) preverjala na lanskem temeljitem pregledu 130 evropskih bank. 25 bank ni izpolnilo pričakovanj, med njimi sta bili tudi največji slovenski banki NLB in Nova KBM (NKBM). In to kljub dejstvu, da sta bili kapitalsko dobro podkrepljeni, saj ju je država na podlagi slovenskih obremenitvenih testov iz leta 2013 dokapitalizirala z več kot 2,4 milijarde evrov. To je sicer le pol milijarde manj od ugotovljene kapitalske luknje v primeru uresničitve črnega scenarija obremenitvenih testov, ki je predvideval desetodstotno krčenje slovenskega BDP v treh letih, padec cen delnic za četrtino in cen nepremičnin za skoraj 27 odstotkov.
Španija je bila leto prej pri dokapitalizaciji domačih bank precej bolj zadržana. V Banco Mare Nostrum in Banco Ceiss je vložila skupno 1,3 milijarde evrov, čeprav sta izkazali kar 4,2 milijarde evrov globoko kapitalsko luknjo, banko Caja 3 pa je dokapitalizirala s 407 milijoni evrov, s čimer je zakrpala dobro polovico kapitalskega primanjkljaja. Banco Mare Nostrum je brez težav prestala evropske obremenitvene teste, preostali dve na njih nista sodelovali. Od 15 španskih bank je bila edina, pri kateri je ECB ugotovila primanjkljaj, Liberbanka. Španija jo je leta 2012 dokapitalizirala s 124 milijoni evrov, s čimer je želela zakrpati 1,2 milijarde evrov visoko kapitalsko luknjo.
Obsesija s kapitalom
Čeprav se največji slovenski banki ne moreta primerjati z nekaterimi manjšimi francoskimi, nemškimi, nizozemskimi in baltiškimi bankami, ki se ponašajo z višjimi količniki temeljnega kapitala od 30 odstotkov, so mnogi prepričani, da sta prekapitalizirani. Kapitala imata namreč precej več kot najuglednejše evropske banke. Deutsche bank je imela ob koncu lanskega leta količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET 1) 15,2 odstotka, francoska Societe Generale 10,9 odstotka, italijanska Unicredit 10,4 odstotka, španska Banco Santander 12,2 odstotka. To je približno pol manj kot NLB (22,7 odstotka) in NKBM (25,45 odstotka).
NKBM je imela denimo od vseh finančnih ustanov, ki so izkazale kapitalski primanjkljaj na lanskem temeljitem pregledu bank, daleč najvišji količnik CET 1 – znašal je 19,6 odstotka. NLB se je uvrstila na tretje mesto s količnikom v višini 16,1 odstotka, med slovenski banki pa se je vrinila le belgijska Dexia (16,2 odstotka). Skupina 25 bank, ki so izkazale kapitalski primanjkljaj, je imela povprečno »le« 10-odstotni CET 1, kar pomeni, da ga je NKBM presegla skoraj za dvakrat.
Drag kapital zavira posojanje
Nekaj je gotovo. Banke zaradi novih pravil in kapitalskih zahtev ne morejo več tako zlahka na tvegana pota iz časov pred krizo. A kapital ni poceni. Banke tako zaradi zahtev regulatorjev niso več dobičkonosne, hkrati pa vse manj posojajo. Svetovalna in analitska hiša EY ocenjuje, da morajo banke za zbran kapital vlagateljem plačati povprečno 9,4 odstotka. Če želi banka zbrati eno milijardo evrov kapitala, mora vlagateljem v zameno dati 94 milijonov evrov.
Raziskava družbe EY je pokazala, da imajo zlasti banke v območju evra izrazite težave pri ustvarjanju donosov, ki bi bili vsaj podobno visoki kot stroški kapitala. Povedano drugače, vlagateljem se bolj splača dati denar v druge naložbe. Donos na kapital (RoE) v evropskih bankah naj bi povprečno dosegel manj kot štiri odstotke, v ZDA bo vsaj dvakrat višji.
Ravno v tem tiči razlog, zakaj banke ne posojajo, saj se jim enostavno ne splača. Precej bolj elegantna rešitev je krčenje poslovanja, zaradi katerega se kapitalski količniki krepijo sami po sebi. Banke namreč z nižanjem obsega kreditiranja krčijo bilančno vsoto in s tem nižajo potrebo po kapitalu. To počno številne evropske banke, med njimi tudi največji slovenski banki NLB in NKBM. Pa čeprav imata količnik temeljnega kapitala vsaj dvakrat višji od zahtev regulatorjev.
