Kitajske oblasti so pred težko nalogo spremembe modela gospodarske rasti. Devalvacija vrednosti juana je majhen obliž, ki lahko kratkoročno okrepi izvoz, vendar ne more oživiti bruto investicij, katerih rast je najnižja od leta 2000, ali rasti cen pri proizvajalcih, zaradi katerih se začenjajo težave na trgu dela.
Kitajska centralna banka je z devalvacijo juana premešala karte na svetovnih trgih, kamor je z včerajšnjo napovedjo o nihanju njegove vrednosti vnesla novo mero negotovosti. Zaradi strahu, da je zdravje kitajskega gospodarstva še slabše, kot kažejo zadnji skrb vzbujajoči trendi, se je včeraj nadaljevalo zniževanje vrednosti delnic v Aziji ter padanje vrednosti valut nekaterih razvijajočih se držav in cene surove nafte. Sod severnomorske nafte brent stane po novem manj kot 50 dolarjev in je najcenejši v šestih letih. Na drugi strani je zopet začela rasti cena zlata, v objem katerega se vlagatelji radi zatečejo v času krize ali nestabilnosti na trgu. Unča drage kovine je med včerajšnjim trgovanjem presegla ceno 1125 dolarjev.
Razpokana fasada kitajskega gospodarstva
Čeprav je približno triodstotno znižanje vrednosti juana proti ameriškem dolarju razmeroma nizko, evro je na primer v enem letu izgubil že približno 17 odstotkov vrednosti, kaže poteza kitajske centralne banke na vse resnejše težave Pekinga pri vodenju domačega gospodarstva. Kitajski razvojni model se je izpel. To tezo podpirajo zadnji ekonomski podatki iz države z najštevilčnejšim prebivalstvom na svetu.
Gospodarska rast Kitajske se vztrajno niža. Kljub napovedim Pekinga, da bo letos dosegla stopnjo obljubljenih sedem odstotkov, naj bi neodvisne ocene kazale, da bo v resnici nižja za približno 1,5 odstotne točke. Konkurenčnost kitajskih izvoznikov je ob naraščajočih stroških dela vsako leto nižja. Izvoz upada že vse leto, julija se je znižal za 8,3 odstotka. Ob tem vzbuja skrb že 40 mesecev trajajoče zniževanje cen pri proizvajalcih, saj prinaša nižje prihodke že tako prezadolženim kitajskim podjetjem. Po oceni analitikov časnika Financial Times so se zaradi tega že pokazale prve razpoke na trgu dela. Povpraševanje po delu je julija upadlo prvič po letu 2012. Sliko je dodatno pokvaril pok delniškega balona, ki je odnesel na stotine milijard dolarjev z borz v Šanghaju in Hongkongu, potem pa so tu še industrijska proizvodnja in investicije, katerih rast že več let počasi, a vztrajno pada.
Nekaj je torej jasno – tri- ali celo petodstotno znižanje vrednosti juana proti dolarju samo po sebi ne more rešiti težav kitajskega gospodarstva. Rahla rast izvoza ni zdravilo za vse tegobe. Ne smemo pozabiti, da Kitajska že več let pri zaganjanju glavnega motorja gospodarske rasti ne računa na izvoz. V desetletju do konca lanskega leta je bil povprečen prispevek neto izvoza (izvoz-uvoz, op. p.) h gospodarski rasti vselej negativen – v povprečju je zunanja trgovina prinesla padec in ne rasti BDP, in sicer za tri odstotne točke na leto. Precej pomembnejše so investicije, ki prinašajo več kot polovico (52 odstotkov) rasti kitajskega gospodarstva.
Pogledi se preusmerjajo v odločitev FED
Za miren spanec kitajskega premierja Lija Keqianga bo potrebno novo zvišanje bruto investicij, ki so v prvih sedmih mesecih letos zrasle za najmanj od leta 2000. Potezo kitajske centralne banke, ki je osvobodila juan vezave na dolar, lahko tako razumemo zgolj kot enega od ukrepov za kratkoročno pomoč šepajočemu gospodarstvu in pripravo na potencialno negativne učinke sprememb v denarni politiki ameriške centralne banke Federal Reserve (FED).
Guvernerka FED Janet Yellen že več mesecev namiguje na zvišanje ključne obrestne mere in ohlapnejšo denarno politiko. Njena posledica bi bila nova rast dolarja proti večini svetovnih valut, kar bi realno podražilo več kot 9000 milijard dolarskih posojil podjetij po svetu in imelo posledice za svetovno trgovino. Za državo, ki bi imela valuto vezano na gibanje dolarja, bi rast ameriške valute pomenila dodatno izgubo konkurenčnosti. Kitajska se je teh skrbi rešila, s tem pa povzročila nove tudi pri FED. Nižja vrednost juana pomeni, da postaja blago, uvoženo iz Kitajske, cenejše, kar lahko prinese padec cen v ZDA, katere največja trgovinska partnerica je prav Kitajska. Na drugi strani postajajo ameriški izvozniki vse dražji, kar bi lahko prineslo padec povpraševanja, nižji izvoz in zmanjšanje industrijske proizvodnje. Tako sklenjen krog bi pomenil nižje prihodke in nova odpuščanja, česar si FED ne sme privoščiti. Analitiki tako pričakujejo, da bo FED najverjetneje ukrepal šele ob koncu leta.
