V kolikor pustimo ob strani neusmiljeno kalkulacijo Bismarckove pokojninske ponzi sheme, ki smo jo posvojili in bo imela na mladi rod še neprijetne posledice v prihodnje, lahko naletimo tudi na žarke prijetnih novic, ki predirajo goste oblake splošno negativnega razpoloženja v naši družbi.
Prijetno presenečenje organizacije Save the Children
Za prijetno presenečenje je poskrbelo majsko poročilo ameriške vodilne svetovne neodvisne organizacije za otroke, Save the Children, ki podpira programe, namenjene otrokom v 120 državah po svetu. Vsak dan premine 22.000 otrok, večina od njih zaradi slabe preventive in pomanjkljive oskrbe v državah v razvoju. Poglavitni izsledki obsežnega dokumenta, ki je tudi javno dostopen na spletni strani neprofitnega društva, so vsebovani v kazalcu materinstva, ki je sestavljen iz podkazalnikov za ženske in otroke. Znotraj podkazalnika za otroke se v skupini 43-ih razvitih držav nahajamo na 11. mestu, pred Belgijo, Finsko in Nizozemsko. Pod starostjo 5 let umrejo pri nas 3 otroci na 1.000 živorojenih, kar je podobno nizko kot v skandinavskih državah. Vpisanost otrok v predšolsko vzgojo in osnovno šolo je prav tako precej visoka.
OECD nas uvršča med delovne narode
Druga raziskava, ki je aktualna tudi za našo državo, je predstavljena letna študija mednarodne organizacije razvitih, OECD, ki nas uvršča med delovne narode. Delamo oz. učimo se sicer nekoliko manj od povprečja OECD članic, in sicer 4 ure in 25 minut povprečno, medtem ko resnično zaživimo šele doma, saj 3 ure in 51 minut namenimo neplačanemu delu. V to kategorijo spada tudi delo na vrtu, pomoč sosedom pri gradbenih podvigih in razna gospodinjska opravila. Nekoliko presenetljivo je, da med ravnijo bruto domačega proizvoda in pa »pridnostjo« ni statistične korelacije, saj po skupni delovni vnemi vodijo Mehika, Japonska in Portugalska, medtem ko so najbolj ležerni Belgijci, Danci in Nemci. Poleg višje produktivnosti to velja pripisati obsegu neplačanega dela, ki se iz kategorije BDP-ja tako rad izmuzne. Tako ne preseneča podoben odziv oblasti v »pridnih« državah, ki skušajo del pogače pridobiti na račun omejitev oz. preprečevanja dela na črno. O tem bomo imeli priložnost odločati na junijskem pomladanskem referendumu, pritiskom javnosti pa so že podlegle oblasti na Hrvaškem. Sosedska in prijateljska pomoč bo tako na Hrvaškem ostala veljavna ne glede na razdaljo med ljudmi, ki je bila v predlogu zakona omejena na 500 metrov.
Znotraj držav OECD med nami vlada najnižja neenakost
Tretja pozitivna točka, s katero se lahko pohvalimo, je izražena v pokazateljih razslojenosti družbe. Znotraj držav OECD med nami vlada najnižja neenakost, saj znaša vrednost Ginijevega koeficienta, katerega nizka vrednost implicira večjo enakost, 0,24. Najbližja zasledovalka Avstrija nam sledi pri vrednosti 0,26. Pri vrednosti kazalca 0, zaslužimo vsi enako, pri vrednosti ena, pa zasluži celoto le ena oseba. Delež oseb, ki živi z manj kot 50 odstotkov mediane zaslužka povprečnega člana gospodinjstva, znaša 7,8 odstotka, kar je na ravni skandinavskih držav in pod povprečjem OECD držav (11,1 odstotek).
Pričakovati je, da nas bo trenutna razvojna paradigma vodila do manj socialne države a večje pogače za državo kot celoto. Lep primer predstavlja naša največja trgovinska partnerica Nemčija, ki si je močno izvozno konkurenčnost zgradila na osnovi neprijetnih delavskih reform Hartz, za implementacijo katerih je bila zaslužna Schroederjeva vlada. Kljub trenutno rekordno nizki brezposelnosti, ki je najnižja od leta 1992, Nemci niso mogli uiti usodi pri poslabšanju uvrstitve na lestvici enakosti, saj se je Nemčija uvrstila v skupino držav, kjer se je le-ta najbolj povečala. Nekakšna tolažba je lahko dejstvo, da je delitveni kolač zrasel (preko višjih proračunskih prilivov), kar naj bi pomenilo potencialno boljše razmere za vse ogrožene. Presenetljiv zaključek OECD-jeve študije o neenakosti v družbi je tudi učinek tehnološkega napredka na razlike v zaslužkih v določeni družbi.
Tudi na Danskem in Švedskem so se razlike začele večati, k temu pa je pripomogla tudi globalizacija. Od sredine 90. let do danes se je kazalec v državah OECD dvignil s 0,28 na 0,31. Vsaj na kratek rok se trg delovne sile v razvitih državah strukturno ne more prilagoditi prenosu proizvodnje z nizko dodano vrednostjo v azijske manufakture, medtem ko se od segmenta zaposlenih z višjo dodano vrednostjo pričakuje dodatna znanja, kar ustrezno viša razlike med najnižje in najbolje plačanimi. Dohodki 10 odstotkov najbolje plačanih so v povprečju rasli 2 odstotka letno, najnižje plačanih pa 1,4 odstotka. Na to je imel vpliv tudi učinek delovnih ur. Le-te so v povprečju upadle bolj pri nižje plačanih. Kot možno rešitev za zajezitev naraščujoče neenakosti, OECD predlaga višje investicije v človeški kapital manj izobraženih, medtem ko so prerazdelitveni ukrepi in višji davki z vidika gospodarstva kot celote neučinkoviti in finančno nevzdržni.
Naravnost utopično v svetovnem kontekstu pa zveni modra zamisel avstralske vlade, ki želi uravnotežiti svoj proračun v roku treh let. Pustimo ob strani rastoče cene surovin, ki so Avstraliji omogočile, da se je vlada odločila za takšne ukrepe. Bolj pomemben je način razmišljanja, saj preprosta človeška logika še vedno temelji na ustreznem povišanju izdatkov ob primerjalno višjih prihodkih. Manjšinjska vlada na čelu s premierko Julio Gillard se zaveda, da potreb po uravnoteženem proračuna država vsaj na srednji rok nima, saj naj bi se delež neto dolga v bruto domačem proizvodu ustalil pri simboličnih 7,2 odstotkih, kar državo uvršča najvišje znotraj skupine držav z boniteto AAA.
Trenutno Sloveniji grozita notranja in zunanja grožnja
Prva je bolj nevarna, saj Slovenci ne želimo zagristi v kislo jabolko kratkoročnega odpovedovanja za boljši jutri, medtem ko zunanjo predstavljajo bonitetne agencije, ki pozorno spremljajo naše korake. Rešitev prvega ponuja odgovor na drugo.
