Hedge-skladi naj bi bili po imenu investicijski skladi za zavarovanje pred finančnimi tveganji, v resnici pa gre za sklade, ki nimajo omejitev glede naložb in finančnega vzvoda, zato lahko njihovi upravljavci počnejo skoraj vse, kar hočejo.
Stavijo lahko na rast in padec delnic, surovin, valut indeksov, obveznic, trgujejo z opcijami, terminskimi pogodbami, vlagajo v zasebne družbe, opravljajo statistično arbitražo itd. Ker imajo proste roke in neomejeno število naložbenih strategij bi pričakovali, da bodo zato upravljavci dosegali višje tveganju prilagojene donose. Pa je res tako?
V zadnjih dvajsetih letih se je industrija alternativnih hedge-skladov izjemno razbohotila. Iz anonimnih butičnih firm, ki so upravljala z denarjem bogatih petičnežev, se je razvila v spoštovanja vredno industrijo, ki je na vrhuncu leta 2007 obračala preko 2,5 tisoč milijard dolarjev. Glavni razlog popularnosti alternativnih naložb naj bi bili nadpovprečni donosi, s katerim se hvalijo njihovi upravljavci in prodajalci. Razne študije navajajo, da so imeli ti upravljavci v tem času povprečne letni donose 13,8 %, njihovi presežni donosi nad delniškimi indeksi pa so znašali med 3-5 %. Nekateri slavni hedge-fund managerji so postali pravi super zvezdniki in se uvrstili na vrh lestvice največjih zaslužkarjev, ki lahko v najboljših letih iz ustvarjenih dobičkov zaslužijo tudi več milijard dolarjev. Ti skladi pritegnejo bogate vlagatelje, ki stavijo na prestiž in ekskluzivnost.
Na prvi pogled bi morali biti navdušeni nad zgodovinskimi donosi, ki naj bi presegali povprečne donose delniških trgov, vendar je zadnje čase vse več študij, ki kažejo drugačno, celo nasprotno sliko. Za posameznikov donos so namreč merodajni in realistični dolarsko uteženi donosi, ki upoštevajo velikost sredstev skladov, ki je odvisna od prilivov in odlivov v sklade. Iz tega zornega kota ugotavljamo, da je industrija alternativnih skladov ustvarila resnično superiorne presežne donose v zgodnjih letih, ko so upravljali precej manj sredstev. Ditchev in Yu tako v svoji študiji v reviji Journal of Financial Economics ugotavljata, da je realistični donos povprečnega vlagatelja v teh skladih dejansko samo 6,1 %, kar je primerjalno nižje od donosov delniških indeksov in vzajemnih skladov ter komaj presega netvegano donosnost. Za nadpovprečno tveganje ter dva do trikrat višje provizije preostane vlagateljem na koncu prestiž, ekskluzivnost in 3 do 7 odstotkov nižji donosi kot pri običajnih vzajemnih skladih.
