Na kapitalskih trgih je novica tega tedna prav gotovo likvidnostni ukrep Evropske centralne banke, s katerim skuša stabilizirati razmere v evropskem finančnem sistemu.
Sklep o likvidnostnem paketu je bil sicer dogovorjen že 8. decembra, v sredini tega tedna pa je centralna banka sporočila, da je 523 evropskim bankam odobrila posojila v skupni vrednosti 489 milijard evrov. Skupni obseg podeljenih posojil je močno presegel napovedi, ki so se gibale med 200 in 300 milijardami, hkrati pa predstavlja največjo injekcijo v celotnem obstoju evrskega območja.
ECB želi z ugodnimi posojili preprečiti likvidnostni krč
ECB želi z ugodnimi posojili preprečiti likvidnostni krč ter zagotoviti financiranje tako gospodarstva kot tudi prezadolženih držav. To posredno pravzaprav pomeni, da je ECB znova začela nakupovati državne obveznice, saj se bo del teh sredstev nedvomno prenesel na trg dolžniških vrednostnih papirjev. Obrestna mera ECB je namreč v primerjavi z obrestnimi merami na trgu državnih obveznic neprimerno nižja, kar bankam omogoča doseganje precejšne obrestne marže. Povedano z drugimi besedami, gre za tiskanje denarja s strani ECB, neposredno korist od tega pa bodo imele predvsem banke. Ne glede na to, kaj si širša javnost misli o bančnem sistemu, pa se je treba zavedati, da brez rešitve bančnega sistema ni mogoče rešiti evropsko dolžniško krizo, najti izhod iz težke gospodarske situacije in ne nazadnje tudi rešiti evrsko območje.
Brez rešitve bančnega sistema ni mogoče rešiti evropsko dolžniško krizo, najti izhod iz težke gospodarske situacije in ne nazadnje tudi rešiti evrsko območje
Tega se seveda zaveda tudi ECB, ki je tako na neki način dejansko postala posojilodajalka v zadnji sili, in to kljub temu, da sama ne sme kupovati obveznic na primarnem trgu. Ukrep ima lahko močne učinke na poviševanje inflacije, še posebno če ECB z drugimi ukrepi ne uspe sterilizirati učinkov povečanega obsega denarja v obtoku. Prav inflatorni pritisk je bil doslej ključni argument, predvsem Nemčije, zakaj ECB ne sme postati posojilodajalka v zadnji sili. Očitno pa inflacija trenutno ni največja težava, s katero se sooča evrsko območje. Glavno vprašanje ob tem pa je, ali bo ukrep prinesel želene učinke. Sam po sebi krize seveda ne bo rešil, pomeni pa precejšnje olajšanje za finančne inštitucije, ki s težavo pridobivajo vire. Nekaj olajšanja bo prinesel tudi na trgu državnih obveznic, še posebej če vemo, da v naslednjih mesecih zapade precej državnega dolga, ki ga bo treba refinancirati. V celoti pa bomo učinke lahko presojali šele, ko bomo poznali dejansko alokacijo prejetih posojil. Če bodo banke sredstva zadržale pri sebi, ukrep želenega učinka prav gotovo ne bo dosegel.
