Zaslišanje zdaj že bivšega šefa banke Barclays je pokazalo, da se britanski parlamentarci bojijo bankirjev.
Otočani, ki so včeraj popoldne namesto četrtfinalnih dvobojev na wimbledonskem teniškem turnirju na televiziji gledali zaslišanje 61-letnega Američana Boba Diamonda, ki je zaradi najnovejših otoških bančnih škandalov v torek odstopil s položaja generalnega direktorja ene največjih britanskih bank Barclays, so pričakovali, da ga bodo poslanci pristojnega parlamentarnega odbora obračali na zasliševalskem ražnju.
Pričakovali so tudi, da bo Diamondu "ušlo" kaj takega, kar bi ga spravilo v težave z roko pravice, ker je banka Barclays vrsto let nezakonito manipulirala z medbančnimi obrestmi libor. Ali da bo morda spravil v težave kakšnega politika, posebno iz obdobja laburistične vlade, ki naj bi banko Barclays opozarjal na njeno vprašljivo obrestno mero libor. Med samim zaslišanjem je finančni minister George Osborne dejal, "da so bili člani Brownove vlade očitno vmešani v liborski škandal".
Nediamantni spomin na mlačnem ražnju
Namesto tega, da bi ga pražili, so mu poslanci, ki so mu ves čas govorili gospod Diamond, on pa njih naslavljal po imenih (očitno jih dobra pozna), drug za drugim dovolili, da se je nasmihal, jim segal v besedo, se neusmiljeno ponavljal, posebno z opravičilom, da je bil zaradi manipulacij jezen in razočaran, na konkretna vprašanja pa odgovarjal tako posplošeno in tako dolgo, da so vsi, tudi on, pozabili na vprašanje. Slišali so že večkrat ponovljene besede in videli podobno obnašanje na parlamentarnih preiskovalnih odborih, ki so se zvrstili nekaj zadnjih let; Diamond se ni spomnil ključnih zadev, prebrisano se je izmaknil vsem vročim vprašanjem, pogosto ni razumel angleške angleščine, večkrat je blokiral vprašanja…
Za najvišji direktorski otoški zaslužek (lani 21 milijonov funtov) bi moral imeti vsaj boljši spomin. Vso krivdo za manipuliranje z obrestno mero libor je kar naprej valil na "štirinajst pokvarjenih uslužbencev". Za manipulacije naj bi izvedel šele junija.
Trenutek, v katerem je Diamond potrdil sum, da so vodilni bankirji z drugega planeta, ni nastopil tedaj, ko je dejal, da je takoj, ko je izvedel za manipulacije, naročil "forenzično notranjo preiskavo", ampak ko je odgovoril na vprašanje, koliko je plačal dvema podjetjema, ki so ju najeli za preiskavo. "Sto milijonov funtov," je dejal, kot bi govoril o nekaj sto funtih. Poslancem je vzelo sapo.
Bob ljubi Barclays
Največkrat - najmanj dvanajstkrat - je dejal, da ljubi banko Barclays, čeprav jo je eden izmed poslancev razglasil za gnilo, ni pa vedel odgovora na vprašanje, kaj so njena ustanovitvena načela (poštenost, integriteta in preprosto trgovanje). Šele proti koncu dobrih treh ur zasliševanja ga je laburistični poslanec John Mann zares potisnil ob zid z ugotovitvijo, da ne more verjeti, da o manipulacijah ni "ničesar videl, ničesar slišal in ničesar vedel", čeprav so se dogajale od leta 2005 do leta 2009, in ga obtožil, da je "ali sokriv, ali skrajno malomaren ali pa skrajno nesposoben". V tem trenutku je arogantni nasmeh vendarle izginil z obraza enega izmed vodilnih hazarderskih kazinskih bankirjev na svetu.
Bankirjem ne verjamejo niti besede
Včerajšnje zaslišanje ni prineslo "pištole, iz katere bi se kadilo", ki bi Diamonda ali koga drugega razen "ducata umazanih" spravilo v težave.
Pokazalo pa se je, da ima vodja laburistične opozicije Ed Miliband prav, ko zahteva neodvisno preiskavo skorumpiranega bančnega sektorja, ki bi jo vodili sodnik in pravniki, medtem ko je konservativni premier David Cameron ukazal samo parlamentarno razpravo, ki bi jo vodili poslanci.
Pokazalo se je, da so politiki nerodni, nesposobni in plašni izpraševalci, ki imajo še vedno preveč (straho)spoštovanja do bankirjev. Čeprav skoraj osemdeset odstotkov Otočanov pravi, da bankirjem ne verjamejo niti besede.
Nekaj zelo smrdi
Bob Diamond je še v ponedeljek, ko je zatrjeval, da niti slučajno ne misli odstopiti, posredno grozil, da bo v močvirje liborskega škandala s seboj potegnil tudi angleško centralno banko in prejšnjo laburistično vlado. Tega za čuda ni naredil, čeprav ga je pritisk politikov in angleške centralne banke prisilil k odstopu. Prvi nadzornik banke Barclays, ki je odstopil v ponedeljek, si je včeraj premislil in ostaja. Policija, ki je sprva trdila, da ne more nikogar kazensko preganjati, zdaj pravi, da se bo to verjetno zgodilo. Laburistična opozicija zahteva neodvisno preiskavo bančnega sektorja in ker vlada pristaja samo na parlamentarno, ki ne bo razkrila vse umazanije, konservativno stranko obtožuje, da hoče zaščititi tiste, ki jo financirajo. Diamond je v ponedeljek preteče objavil beležke o svojem telefonskem pogovoru z namestnikom guvernerja angleške centralne banke Paulom Tuckerjem oktobra 2008, ki naj bi mu "izrazil zaskrbljenost Whitehalla (v bistvu vladnih ljudi, na oblasti pa so bili laburisti in premier Gordon Brown) zaradi Barclayeve obrestne mere libor". Dva dni kasneje jo je Barclays znižal. O tem zapisu so med Diamondovim zaslišanjem presenetljivo malo govorili, angleška centralna banka pa je sporočila, da bi rad namestnik guvernerja Tucker čim prej tudi sam pričal, da bi povedal svojo stran te zgodbe (o telefonskem pogovoru), iz katere se dviga velik smrad. Kaj se, poleg očitne panike v britanski eliti, dogaja? Gre za kakšno zakulisno kupčijo?
